Zgodaj leta 1953 je bilo jasno, da Frida umira. Desna noga in hrbtenica sta ji hitro pešali, zdravniki pa so bili nemočni. Ker v Mehiki še ni imela samostojne razstave, je lastnica Galerie Arte Contemporaneo v Zana Rosi, modni četrti Ciudada de Mexica, organizirala njeno razstavo, ker je - tako je dejal Lola - treba čast izkazovati ljudem za življenja, da jo lahko užijejo, ne pa šele po smrti. Ko je Frida zvedela za razstavo, se ji je zdravje obrnilo na bolje, iz živobarvnega papirja je izdelala vabila in jih lastnoročno poslala na različne naslove. A nove moči v pričakovanju razstave so ji kmalu pošle. Dan pred otvoritvijo, 13. aprila 1953, so ji zdravniki naročili, naj ne vstaja iz postelje, kaj šele, da bi se udeležila zabave, v kar bi se otvoritev zagotovo sprevrgla. Čeprav je bila brez moči, zdelana od zdravil in je tvegala življenje, se je razstave seveda udeležila, v galerijo je poslala veliko posteljo z baldahinom in naročila, naj jo postavijo nekam, kjer bo lahko sprejemala goste tako kot doma.