"Osnovni princip financiranja političnih strank je trasparentnost," pravi Leo Sisti, novinar italijanskega tednika L'Espresso, ki zadnjih šest let podrobno spremlja sodniške preiskave v zvezi s Tangentopolijem, "če podjetje General Motors pokloni ameriškim demokratom določeno vsoto denarja, je logično, da od njih pričakuje tudi določeno protiuslugo, ampak v tem ni še nič slabega. Lobiranje je dovoljeno, le vedeti moramo zanj." Vendar je očitno tako politikom kot podjetnikom priznati, da so si izročali denar, nekaj najtežjega na svetu. Sisti pravi, da so se italijanski podjetniki največkrat zagovarjali na način, ki se na prvi pogled zdi precej banalen. Podatke o tem, koliko denarja in kateri stranki so ga namenili, naj bi prikrili zato, ker bi v nasprotnem primeru finančna sredstva od njih zahtevale tudi druge stranke. Politiki, nadaljuje, pa po drugi strani nikoli prav zlahka ne razkrijejo volilcem, koliko denarja dobijo in predvsem koliko ga porabijo. Poleg tega je bolje prikriti, koliko so ga dobili, ker je tako tudi le njim samim prepuščena odločitev, kako ga bodo porabili.