Mnenja o tem, zakaj je do propada skorumpiranega sistema, ki že dolgo za nikogar ni bil nobena posebna skrivnost, naenkrat sploh lahko prišlo, so si različna. Nekateri menijo, da se je to zgodilo zato, ker ga preprosto ni bilo več mogoče vzdrževati. Vsote denarja, ki so se iz gospodarstva stekale v politiko, so postajale vedno višje, tako kot so se povečevale tudi zahteve politikov, ki so jim podjetniki komaj še zmogli slediti. Poleg tega so se po padcu berlinskega zidu tudi v Italiji začeli spreminjati odnosi med političnimi strankami. Velikokrat umetno vzdrževano razmerje moči med njimi, ki ga je vsa povojna leta določala specifična vloga Italije kot obmejne države zahodnega bloka, ni bilo več potrebno. Razkrila se je skoraj popolna izpraznjenost režima strank, kot so ga poimenovali, njihova popolna brezbrižnost tako do nalog, ki so jim jih naložili volilci, kot tudi do volilnega telesa samega. In nazadnje, ko je milanski sodnik Antonio Di Pietro okronal svoje preiskave s prvimi sodnimi obvestili za vplivne politike, ga, začuda, ni pri tem nihče oviral. Ali vsaj ne do kraja onemogočil kljub temu, da so politiki, ki so le nekaj mesecev zatem pod težo dokazov priznali svoja dejanja, na začetku vpili o svoji nedolžnosti, poštenosti in zarotah, ki da jih neznane sile kujejo proti njim. Pri tem je bila odločilna drža milanskega javnega tožilca Francesca Saveria Borellija, ki je Di Pietra podprl, in v korupcijske preiskave, ki so se začele širiti z astronomsko naglico, vključil še druge sodnike. Tako se je oblikovala skupina, ki so jo časopisi kmalu poimenovali Mani pulite, Čiste roke. Italijani, od začetka nejeverni, so kmalu postali evforični. Vajeni nedotakljivosti politikov in sistema, za katerega so mislili, da mu ni alternative, so bili pripravljeni linčati politični razred, ki jim je dotlej stal na čelu.