A vse to še ne pomeni, da ni treba pozorno opazovati, kaj se dogaja na kitajski borzi. Borza je poleg vsega drugega tudi finančni laboratorij kitajske komunistične partije, ki je že zdavnaj ugotovila, da je kapitalski trg podoben lutkovnemu gledališču. Ko se potegne vrvica, se prizorišče napolni z gibi, pri tem vsi ljudje gledajo lutko, kako pleše, ne pa roke, ki jo spravlja v gibanje. Potem ko se je ob koncu devetdesetih let oče kitajskih reform Deng Xiaoping umaknil iz aktivnega političnega življenja, je bilo dovolj razširiti novico, da je umrl, in hongkonška borza se je začela sesuvati vase – vse do trenutka, ko so partijska glasila objavila, da je mož, star nekaj čez devetdeset let, zdrav in da v družinskem krogu še vedno skrbno spremlja vse, kar se dogaja doma in po svetu. Po vsakem takšnem šoku si je vrednost delnic opomogla malce nad začetno raven in vsakič so borzni posredniki ugotovili, da je nekdo v tem krogu zaslužil mastne milijone dolarjev. Zdaj je na tem istem prizorišču bistveno večja vsota denarja, novice, ki lahko spravijo v gibanje lutkovno prizorišče, so veliko bolj subtilne. Kitajska se mora zdaj naučiti le še tega, kako je mogoče doma in v tujini izvajati prefinjene gibe, v katerih ne bo nihče prepoznal roke na drugi strani vrvice.