Ker imam preveč dela, me nič kaj ne mika, da bi se po Dolenjskem listu preganjal z Andrejem Bartljem, vendar moram odgovoriti na dele njegovega pisma, ki preko mojega poklicnega življenja segajo globoko na osebno raven. Andrej Bartelj me sploh ne pozna, kot tudi jaz ne poznam njega. Ravno tako me ne pozna niti župan Koncilja, o katerem naj bi enkrat zapisal nekaj pozitivnega. Pa je bilo menda tudi to preveč. Zato je bilo prejšni teden potrebno secirati mojo osebnost. Bartelj je ob tem odigral vlogo psihoanalitika Sigmunda Freuda, in to kar na daljavo. To mu je tako dobro uspelo, da mu je potrebno na vso moč zaploskati. Za novinarja je predober, naj gre za psihatra v norišnico, da bo tam zdravil takšne, kot sem jaz. Mogoče bi me pa lahko celo pozdravil in ugotovil, da mi lahko še pomaga kakšna terapija. Prav tako bo lahko zdravil mojo podlost, ker ne znam nič drugega, kot vsevprek pljuvati, zmerjati in žaliti ljudi. Na tem področju je sam menda zelo izkušen. Lahko pa bi pozdravil tudi moj strah, ker si menda sploh ne upam ponoči sam skozi vas, v kateri živim, kaj šele, da bi šel podnevi v trgovino. Moram biti pa res prestrašen človek. Vendar je resnica na srečo drugačna, da se me drugi bolj bojijo, kot se jaz njih. Pa še sam ne vem zakaj. Če bi me bilo strah (pred kom?), se ne bi že leto in pol vsak dan vozil v službo v Ljubljano in nazaj. To sploh ni tako enostavno in je zaradi prometnih razmer na cesti dosti bolj nevarno. Povrhu vsega pa je Bartelj nekje slišal, da naj ne bi si upal niti v trgovino. V katero? Vsak dan grem v kakšno trgovino, v Ljubljani, Novem mestu ali drugod, če ne drugega, vsaj po sendvič za malico. Obstaja le ena izjema, in to iz čisto načelnih razlogov. Pa saj sem svoboden človek in se lahko sam odločam, kam grem in kam ne. Pa mi menda ne bodo taki, kot je Bartelj, to zapovedovali. Pritlehno in neumno.