A Busheva administracija je bila vedno dobra v tem, da ji je svoje (beri: naftarske) interese uspelo prodati kot nacionalne (primer: vojna proti Iraku). Zdaj je njen glavni slogan boj za energetsko neodvisnost države, slogan, ki se v ZDA pojavi vedno, ko začne rasti cena črnega zlata, prvi pa je začel vojno proti tuji nafti že republikanski predsednik Richard Nixon v 70. letih prejšnjega stoletja. Leta 1971 je Američanom obljubil, da bo njihova država vso energijo za lastne potrebe sama ustvarila že do leta 1980. Demokratski predsednik Jimmy Carter je leta 1979, le leto pred napovedano Nixonovo energetsko osamosvojitvijo, zatrjeval, da država ne bo nikoli več porabila toliko tuje nafte, kakor jo je leta 1977. Tudi sedanji predsednik je skoraj v vsakem letnem nagovoru ljudstvu obljubljal nekaj podobnega, resnica pa je, da država še nikoli ni uvozila toliko nafte, kot jo zdaj. In nima nobene druge možnosti. Najcenejša bi bila skrajna omejitev domače porabe, kar bi bila dobra novica za Kitajsko in Indijo, ker bi več črnega zlata ostalo za njih, čeprav cena najbrž niti ne bi padla. Tako opevana biogoriva niso alternativa, ker ohranjajo status quo načina uporabe energije, hkrati pa so se večinoma izkazala za dražja in do okolja škodljivejša od nafte in njenih derivatov. A tudi za radikalno spremembo v načinih izkoriščanja energije, o čemer pa nihče resno niti razmišljati ni začel, bi še nekaj desetletij potrebovali ravno toliko ali pa raje več klasične energije. To pa bodo Američani lahko dobili le od svojih bolj ali manj diktatorskih prijateljev, pa če njihovi voditelji še tako pridigajo o energetski neodvisnosti, kar počnejo že zadnja štiri desetletja. O tem, da je domača nafta dražja od uvožene, nihče ne govori, pač pa se je mit o tem, da so vsega krivi tujci, oprijel kot vedno, saj kar 90 odstotkov Američanov meni, da so za visoke cene bencina krivi drugi oziroma energetska odvisnost njihove domovine.