Najpomembnejši vzrok za rast ščitnice je premajhen vnos joda s hrano. Jod je sestavni del ščitničnih hormonov. Odrasel človek potrebuje dnevno vsaj 150 mikrogramov joda, nosečnice pa 200 mikrogramov. Problem pomanjkanja joda v prehrani je navzoč v precejšnjem delu sveta, tudi v nekaterih razvitih evropskih državah. Glavni vir joda v naši prehrani je jodirana kuhinjska sol. Včasih je naša sol vsebovala 10 mg kalijevega jodida v 1 kg. Raziskava, ki je potekala med letoma 1991 in 1994, je pokazala, da je imelo samo 20 % trinajstletnikov v Sloveniji povsem normalno veliko ščitnico, in da je imelo kar 11 % otrok precej povečano žlezo. Če merimo jod v urinu, dobimo dobro predstavo o tem, koliko joda smo zaužili. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi dnevno izločali z urinom več kot 100 mikrogramov joda, trinajstletniki pa so takrat izločali z urinom povprečno 83 mikrogramov joda. Kakšen pa je bil ukrep? "Izidi te raziskave in tudi izidi drugih raziskav so pokazali, da s hrano zaužijemo premalo joda. Leta 1999 so z določenimi ukrepi za 2,5-krat povečali vsebnost joda v soli," pojasnjuje dr. Gaberščkova, ki je tudi sodelovala pri raziskavi. Od leta 1999 v Sloveniji vsebuje jodirana kuhinjska sol 25 mg kalijevega jodida na kilogram. Rezultati najnovejše raziskave na populaciji trinajstletnikov so pokazali, da ima zdaj več kot 50 % otrok normalno veliko ščitnico, in da ima manj kot 1 % otrok precej povečano ščitnico. Z urinom zdaj izločajo povprečno 148 mikrogramov joda, kar ustreza dnevnim potrebam po jodu. "Ljudje se v želji po bolj zdravem življenju včasih odločajo za uporabo 'naravne', nejodirane soli, to pa lahko ob redni uporabi negativno vpliva na ščitnico," pojasnjuje dr. Gaberščkova. S soljenjem jedi seveda ne smemo pretiravati. Izidi raziskave kažejo, da v Sloveniji z normalno prehrano in z uporabo jodirane soli dobimo v organizem dovolj joda.