Prva zadeva socialno življenje literature. Dejstvo je, da se je z vsakoletnim ritualom na kresni večer, najprej na Muljavi, nato na Rožniku, uveljavila nova percepcijska dimenzija slovenske literature. Ta literatura je s Kresnikom sestopila iz knjižnic, šol in odrov kulturnih domov ter se pojavila v obliki množične prireditve s kulturnim programom, petjem in pitjem. Za to zunanjo, karnevalsko formo, ki je pač prispevek k ljudski vizuri literature, pa se je ves čas ohranjal strokovno pretehtan izbor najboljših romanov, ki je zagotavljal avtoriteto izbranega. Zato se je Kresnik izognil športnemu navijanju, hkrati pa mu je uspelo zgraditi in ohraniti ozračje napetega pričakovanja – in s tem je prav gotovo dosegel tudi poživitev latentnega odnosa do literature pri ljudeh, ki jih stvar zanima le od daleč. Tu ne gre za populistično promocijo literature, ampak za njeno popularizacijo s sredstvi tako popularne kot elitistične kulture. Nominacije petih avtorjev – »zvezdniški« princip, ki so ga takoj povzeli tudi drugi podeljevalci literarnih nagrad – so seveda predstava za javnost, toda hkrati je to najboljša oblika sporočila, da je literarna »zmaga« relativna stvar, ki je ni mogoče primerjati z merljivimi dosežki na neumetnostnih področjih.