Domačijsko segregacijo, ki je vgrajena v proizvodnjo in lastnino, dopolnjuje notranja cirkulacija gospodinjskega proizvoda. To sredotežno gibanje dobrin – neizogibna posledica proizvodnje, ki je hkrati specializirana po spolu in usmerjena h kolektivni rabi – ločuje gospodinjsko ekonomijo od zunanjega sveta, hkrati pa utrjuje notranjo solidarnost skupine. Učinek se poveča tam, kjer distribucija privzame obliko skupnega prehranjevanja, v vsakodnevnem ritualu skupnega obeda, ki posveča skupino kot skupino. Taka porabniška enota je po navadi gospodinjstvo. Toda gospodinjenje zahteva vsaj nekaj združevanja dobrin in storitev, tako da imajo člani gospodinjstva na razpolago to, kar nujno potrebujejo. Po eni strani distribucija torej presega recipročne funkcije, na katerih temelji gospodinjstvo, recimo med moškim in žensko. Združevanje sredstev odpravi diferenciranje delov v prid koherentnosti celote; je konstitutivna dejavnost skupine. Po drugi strani se gospodinjstvo na ta način za vedno loči od drugih tovrstnih gospodinjstev. Skupina s temi drugimi hišami morda vzdržuje recipročne odnose. Toda recipročnost je vedno neko razmerje »med«: naj bo še tako solidarno, vedno ohranja ločene ekonomske identitete tistih, ki na ta način menjujejo.