Mateja Kavčič je nabiralka podob, ki vzame le, kar se ji razkriva samo od sebe: različne cvetove, odpadle liste dreves, plodove šipka... Iz teh najdb, ki jo nagovarjajo s svojo obliko, teksturo, barvo in svetlobo, nato svobodno sestavlja povsem nove svetove. V hotelu Mons je še do začetka septembra na ogled vaša razstava MikroKOZMOSI, iz katere veje vaše globoko spoštovanje narave. Od kod ta navdih?Že odkar pomnim, slikam naravo. Sprva sem motive iz narave uporabljala predvsem zaradi njihove simbolike oziroma pripovednosti, saj sem z njihovo pomočjo sestavljala zgodbo v sliki. Za diplomo sem tako naslikala serijo slik, na katerih kapljičasta »semenčeca« iz povrhnjice jagod prehajajo preko celotnega slikovnega polja. Kadar so kapljice padale z vrha navzdol kot dež, so simbolizirale »ponik« ljubezni, ko pa so iz spodnjega roba slike rasle navzgor, so dobile vlogo semen in ponovnega vznika ljubezni. Skupaj s temi slikami sem razstavila tudi ogromno, posebej za to priložnost narejeno kanglico za zalivanje. Služila je kot metafora okoliščin, ki ljubezni omogočajo, da raste in se razvija.Sčasoma je ta simbolična likovna govorica začela izginjati iz mojih slik, v ospredje pa je stopila »optična« dimenzija naravnih motivov. Že pri »jagodnih slikah« se je sicer pojavilo ponavljanje ene in iste oblike, kasneje pa je repeticija postala ena mojih osrednjih slikarskih tehnik. Pri vaših delih ne gre za posnemanje narave, prej bi lahko govorili o nekakšnem dialogu. Krajina v klasičnem smislu me ni nikoli zanimala. S tem je povezana zanimiva anekdota, ki zgovorno ilustrira moj slikarski kredo. V okviru študijskega programa smo z akademijo šli na slikarsko kolonijo v Lucijo. Po začetnih neuspelih poskusih sem le našla ustrezen prostor za ustvarjanje – gosto senco cipres ob zapuščenem betonskem plesišču. Na tla sem položila večji list papirja, zmešala vijolično-rjavo barvo v lončku in začela slikati spodnje gole dele cipres in sivomodro nebo, ki je sijalo skozi luknje med vejami. Zvečer sem ob vrsti sušečih se risb ugotovila, da sem s ponavljanjem istega motiva dreves dosegla podoben učinek kot s »kapljicami«. Poleg ugotovitve, da sem ves dan uživala, sem zaznala tudi tisti poseben občutek, da nastaja nekaj dobrega… Spet sem se izognila slikanju krajine, vendar sem si na neki minimalističen način sposodila delček iz narave in ga uporabila za zgodbo o njeni brezmejni harmonični celoti.Zdi se, da pri slikanju izhajate neposredno iz narave, a obenem tudi zavestno vzpostavljate distanco do nje. To je lepo vidno predvsem v vaših ambientalnih postavitvah, kjer najprej ustvarite avtonomen slikarski univerzum in ga potem umestite na prosto. Moja prva slikarska ambientalna postavitev na prostem je bila Galerija, postavljena leta 1997 v parku Tivoli. Sestavljale so jo štiri velike slike praprvin ognja, vode, zemlje in zraka, ki so visele na stenah galerije, prekritih s kopijami mojih risb dreves. Tla galerije je zamenjala zemlja, strop pa nebo. Slike so nastajale z namenom, da bodo stale v naravi, vendar sem pazila, da bi bile dovolj močne tudi samostojno, če bi visele v klasični galeriji. Seveda pa ob prepletanju naravnega in likovnega prostora pride do posebnega dialoga, do neke simbioze. Ker sem želela likovni prostor približati tudi ljudem, ki sicer ne zahajajo na likovne razstave, sem svojo Galerijo umestila v park Tivoli, kjer je bila obiskovalcem na voljo deset dni 24 ur na dan. Galerija je bila zaradi stalno spreminjajoče se svetlobe in vremena v vsaki uri dneva drugačna. Na razstavi v Monsu sem slike štirih elementov uporabila v novih razmerjih. V odnosu z novejšimi deli so zaživele znova malce drugače. Pa vendar ravno ob tej razstavi ugotavljam, da ves čas govorim isto zgodbo.Moja druga slikarska ambientalna postavitev na prostem je Krog. Spomladi leta 2006 je bila postavljena na vrtu Društva likovnih umetnikov, kasneje pa še na vrtu Lamutovega likovnega salona v Kostanjevici na Krki in v sklopu Festivala ljubezni v vasici Svečina blizu Maribora. S to postavitvijo sem prvič očitneje »reciklirala samo sebe«. Fotografirala sem namreč detajle s svojih okroglih slik, jih razvrstila po rastlinah, ki rastejo v določenem letnem času, in iz njih sestavila 17 metrov dolgo in 1,2 metra široko novo sliko letnik časov. S to krožno odprto spiralno postavitvijo – v katero gledalec vstopi in ga na neki način objame – sem želela poleg zgodbe večnega ponavljanja opozoriti tudi na občutek varnosti, domačnosti, ki nam ga s svojimi ponavljajočimi se cikli vliva narava. A nekateri, žal, to intimnost narave doživljajo kot šibkost, krhkost, ki jo je treba uničiti. Tako je tudi moj Krog zaradi neozaveščenosti oziroma arogance po žalostnem naključju kot »odpadni material« romal na smetišče. Na razstavi se prepletajo vaša starejša dela in novejše okrogle slike, na katerih liste cvetov in dreves ter plodove kalejdoskopsko razvrščate v nove vzorce. Kako to, da ste se odločili za takšno postavitev?Delno sem se za to odločila zaradi samega prostora, temno rjavo razstavno steno sem želela čim bolj prekriti »z naravo«. Velike slike iz Galerije so bile kot nalašč za to, obenem pa služijo tudi kot »naravno« ozadje za moje novejše okrogle slike. Celotna postavitev pa z večje distance deluje kot samostojna velika slika. Pregledna razstava se mi je obenem zdela dragocena priložnost, da premislim, kaj se je v teh petnajstih letih mojega ustvarjanja spremenilo in kaj je vsem slikam skupno. Ugotovila sem, da na neki način ves čas svojega ustvarjanja govorim o istem. Zato lahko vse moje slike v resnici sobivajo in se dopolnjujejo. Zdi se mi, da bolj ko se časovno oddaljujem od akademije, bolj sem v svojih delih svobodna. Novejše okrogle slike so zato morda bolj igrive od starejših monumentalnih upodobitev štirih praprvin. Razvoj, geneza likovnega izraza navadno ni le stvar slikarstva, ampak obenem odseva zunanje, tudi povsem vsakdanje okoliščine. Velja to tudi za vaš opus? Seveda. V življenju se mi je v teh petnajstih letih zgodilo marsikaj, in to se vedno odraža tudi v slikah. Kmalu po izvedbi Galerije sem se s svojim življenjskim sopotnikom Jurijem preselila na Dolenjsko, na staro kmetijo ob kočevskem pragozdu. Ti dve leti nisem skoraj nič slikala, svojo ustvarjalnost sem preusmerila v obdelovanje zemlje. Imela sva njivo, ki sem jo že prvo pomlad spremenila v ogromen vrt z raznolikimi gredicami. Prvo leto so kmetje iz okolice le skeptično opazovali, kaj počnem, drugo poletje pa so že hodili na mojo »živo razstavo« in mnogim sem razdelila sadike rastlin, ki jih prej niso poznali. To sta bili dve izmed najlepših let v mojem življenju, ki sta mi še okrepili spoštljiv odnos do narave, privzgojen že v otroštvu. Kmalu po tem so »izbruhnile« prve okrogle slike.Zdi se mi, da je vaše razmišljanje blizu vzhodnjaškim filozofijam. Ideja »recikliranja same sebe« na mesto linearnega napredka postavlja ciklično vračanje k lastnim ustvarjalnim izvirom in nenehno (avto)refleksijo o prehojeni poti. Ne le v slikarstvu, tudi na splošno mi je blizu vzhodnjaški način razmišljanja in odnos do življenja. Cikličen način zaznavanja časa se mi zdi zato veliko bolj naraven kot linearen, ki je značilen za našo, krščansko kulturo. Želim živeti v sožitju z naravo in njenimi ritmi; na dolenjskem obdelujem manjši vrt, na krasni planoti sredi kočevskih gozdov nabiram zelišča. Že dolgo sem vegetarijanka, zadnja leta veganka; ukvarjam se tudi s taijiquanom in qigongom, ki sta mi odprla novo dimenzijo v življenju. Sprehodi po gozdu so moj vsakodnevni ritual, včasih pa s pomočjo dreves tudi nekaj zaslužim. Občasno namreč pomagam Juriju, ki se profesionalno ukvarja z obrezovanjem dreves, predvsem z višinskim obžagovanjem in podiranjem v nevarnih situacijah. Ljudje se navadno nezaupljivo čudijo, ko pridem z njim kot pomočnica, saj pričakujejo vsaj tri močne moške in avtodvigalo, ne pa slikarke!Vaša ekološka ozaveščenost se odraža tudi v vaši umetnosti. Za razliko od družbenokritičnih del, ki neposredno problematizirajo potrošništvo in onesnaževanje narave, so vaše slike angažirane posredno – s svojim spoštovanjem narave in njenih lepot. Prepričana sem, da tudi na tak posreden način opozarjam na mačehovski odnos ljudi do narave in tako tudi na ekološke posledice, ki smo jih na žalost že deležni. Ljudje dandanes narave ne opazujejo več, v resnici pa bi le z upoštevanjem njenih zakonitosti tudi pri sebi lahko poiskali mir in harmonijo. Mislim, da je to naravno zavest, paradoksalno, treba danes ljudem privzgojiti. Prav to je eden od razlogov, da vodim ustvarjalnice za otroke, ki so vedno ekološko naravnane. Zadnjo sem imela v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki na dan zemlje, ko smo iz kosov starih rjuh izdelali veliko Zastavo narave.Vaše okrogle slike delujejo pomirjujoče in meditativno, nekatere med njimi celo hipnotično. Gre za naključni »stranski učinek« ali pa za premišljeno slikarsko tehniko?Že veliko ljudi mi je reklo, da jih moje slike umirjajo; nekateri jih imenujejo kar mandale. Mislim, da njihov mir zrcali dolgotrajen meditativen proces ustvarjanja. Dolge sprehode po gozdu ali travniku vedno začinim z nabiranjem listov dreves, cvetnih listkov in plodov, ki jih doma razvrščam v kroge. Preden se dokončno odločim za motiv, najprej skiciram nekaj izbranih listkov določenega drevesa. Platna sama napnem na podokvir. Med nanašanjem osnove spoznavam format – to se mi zdi nujen začetek procesa slikanja. Slikati začnem posamezne listke drugega za drugim, natančno z zelo tankimi čopiči iz sredine okroglega formata in nadaljujem koncentrično navzven preko celotne slikovne ploskve. Zadnji niz listkov slikam v živ rob, kar ustvarja videz, da se slika nadaljuje preko robov in sproža občutek žarčenja v neskončnost. ateja Kavčič je nabiralka podob, ki vzame le, kar se ji razkriva samo od sebe: različne cvetove, odpadle liste dreves, plodove šipka... Iz teh najdb, ki jo nagovarjajo s svojo obliko, teksturo, barvo in svetlobo, nato svobodno sestavlja povsem nove svetove.