govorijo o pomenu človeških vrlin, se njihovi argumenti naslavljajo na vsakogar; in ker lahko svoj jezik določijo z močnim in vključujočim okvirom krščanskega univerzalizma – ki je temelj večine zahodnih družb – za zagon uspešne politike lahko izrabijo orodja vsakdanjega jezika in pomena. Toda argumenti naravne okvarjenosti so v svoji klasični obliki, kot smo že videli, izjemno težko razumljivi, hkrati pa v svojem jedru nosijo enako možno, a verjetno protislovno sporočilo o homoseksualnosti in naravi. Celo znotraj zaprtega kroga tomistične šole poskusi, da bi si ti argumenti priborili zaupanje misli, niso vedno uspeli brez težav. V primerjavi z argumenti naravnega zakona, ki zagovarjajo pomembnost zmernosti, zvestobe ali varčnega gospodarjenja z viri, imajo med državljani na splošno le majhno težo. Težave pa imajo tudi s konsistentnostjo. Prohibicionisti so prepričani, da odločilni argumenti za prepoved homoseksualnosti in njenih izražanj izvirajo iz tistega dela naravnega zakona, ki v seksualnih aktih poudarja središčni pomen prokreacije. Ta argument trdi, da imajo država in zasebni državljani skupen interes pri urejanju tistih človeških vedenj, ki ta središčni pomen zanikajo. Toda v sodobnih zahodnih družbah obstajajo številna dejanja, ki osrednjost monogamne prokreacije v spolnih odnosih kršijo s prav tako močjo kot homoseksualni akti: masturbacija, prešuštvo, predzakonska spolnost, ločitve, kontracepcija, neplodnost. Nauk o naravnem zakonu pa nam ne ponuja nikakršnih argumentov, ki bi dokazovali, da homoseksualnost za ekskluzivno prokreativno spolnost predstavlja bistveno večjo nevarnost od navedenih primerov. Če bi želeli biti konsistentni, bi morali prohibicionisti zagovarjati zakone, ki bi prepovedali tako homoseksualno kot heteroseksualno sodomijo; ki bi omogočali, da bi iz vojske odpuščali osebe, ki so nagnjene k masturbaciji ali imajo z masturbacijo kakršnekoli izkušnje; zakone, ki bi državam dopuščali izvajanje diskriminacije nad prešuštniki; ki bi uvajali kazni za tiste, ki imajo predzakonske spolne odnose; in ki bi ločitve ponovno urejali s kazensko zakonodajo. (Po nekaterih interpretacijah Akvinskega pa bi za homoseksualne akte morali zagovarjati enake zakonske kazni kot za kanibalizem.) Le redki prohibicionisti so dovolj dosledni, da si upajo zagovarjati te cilje, saj se upravičeno bojijo, da bi jih taka drža potisnila na samo