Zame je bil izziv poskusiti napisati zgodbo v idiomu vsakdanjega jezika. In v resnici je slogovno zelo drugačna od zgodb, ki sem jih objavil v svojih prvih treh knjigah, sicer pa se nerad ponavljam. Marguerite Yourcenar je nekje napisala, da je vsaka zgodba v prvi osebi »portret nekega glasu«. V Džoniju sem si prizadeval portretirati pripovedovalčev glas, ta pa ni mogel biti ne glas andrićevskega kronista ne borgesovskega arhivarja.