Namen prispevka je bil prikazati ključne usmeritve in dejavnosti strategije aktivnega staranja prebivalstva Slovenije s poudarkom na kakovostnem staranju in medgeneracijskem sožitju, upoštevaje, da se Evropa in (tudi) Slovenija zaradi številnih dejavnikov srečujeta z osrednjim problemom, staranjem prebivalstva, in posledično z dolgoživo družbo. Po svojih značilnostih se seveda dolgoživa družba, kakor kažejo raziskave Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR, Socialni razgledi, 2006, str. 108), razlikuje od tiste, v kateri so razmerja med starostnimi skupinami drugačna. Vprašanja davčne vzdržnosti, učinkovitosti in socialne pravičnosti se v njej zastavljajo drugače, demografske spremembe pomembno dolgoročno opredeljujejo družbene, gospodarske in finančne posledice v prihodnosti. Tudi v Sloveniji, podobno je v Evropi, se bo starostna sestava prebivalstva do leta 2050 spremenila in se bodo močno povečale potrebe po javnih izdatkih za starejše – za pokojnine, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo in druge s staranjem povezane izdatke, zmanjšala pa se bosta število in delež aktivnih prebivalcev. V tako spremenjenih razmerah, ki jih prinaša dolgoživa družba, je potrebno čimprejšnje ukrepanje, da se uresniči program kakovostnega staranja in doseže medgeneracijsko sožitje. Za kakovostno starost so medgeneracijski odnosi in socialne mreže izrednega pomena. Reševanje nalog v starajoči se družbi ne pomeni le odprave materialnih problemov, temveč tudi skrb za prilagoditev in vzpostavitev socialnega varstva, finančno vzdržnega pokojninskega in zdravstvenega sistema ter vseh dr ugih sistemov, s posebnim poudarkom na uresničevanju strategije kakovostne starosti. To pomeni, da je nujno premagovanje predsodkov pred starostjo in medgeneracijskih vrzeli, saj znanje in izkušnje starejših predstavljajo enega od pomembnih razvojnih virov slovenske družbe (kot širšega dela zahodnoevropske družbe). Le tako bodo odstranjene glavne ovire za kakovostno staranje in povezovanje generacij.