S številnimi znamkami in pečati okrašeni papir je skrival zabojček, zbit iz svetlih deščic, notri pa so na posteljici iz oblancev kot majhna sončeca spale pomarančne krogle z vijoličastim napisom Jaffa. Z mikroskopskimi kraterji posuta lupina je tesno ovijala kosmato žogico, h kateri se je lepila zoprna bela mrenica, ki je branila vstop v nežno ožiljena območja, polna sladko-kislega soka, katerega okusa se ni dalo z ničimer primerjati. Izkoristil sem svoje izkušnje z ananasom in jim poskušal hitro najti mesto med sadjem, vendar so bili vsi poskusi zaman. Jabolka, višnje, ribez in vrtne jagode jih niso hotele medse. Enako so se obnašale hruške, slive, češnje in kosmulje. Njim sem zaupal, končno sem jih že dolgo poznal. Videl sem, kako so dozorevale v vrtovih in sadovnjakih, kako so se ponujale in umirale na stojnicah. Divja višnja, ki je rasla sredi faleniške ravnice, mi je bila bližja od marsikaterega živega bitja. Res je sicer, da so bile tudi v njihovem življenju stvari, ki jih nisem razumel. Predvsem to, da je bilo treba zanje plačati, dati ženskam v ponošenih predpasnikih zmečkane bankovce. Vendar sem to uganko puščal ob strani: imel sem občutek, da se mi bo manjkajoči delček njihovega bivanja nekega dne razkril sam.