Oče starega K. je rad ponavljal, da bo umrl, ko bo njegov hrast segel do strehe; rekel je, da bo do takrat minilo veliko let in da si želi, da bi njegovi otroci že imeli otroke in da bi po njegovi smrti drevo posekali, iz lesa naredili krsto in ga v njej pokopali. Žal pa je hrast v tridesetih letih prerasel hišo, toda ne stari K. ne njegovi bratje in sestra niso mislili na ženitev, njihova mati pa je postajala čedalje bolj dementna. Odpodila je vse prijateljice svojih sinov, saj jih je skozi okno polivala z vodo; na hčerko pa je tako strogo pazila, da niti ni bilo koga polivati. Gospe Spodnjakovi, ki je živela globoko melanholično življenje osamljene upokojenke, je na predpražnik nastavljala pasje drekce; iz omare je vlačila od moljev obglodane stare obleke in krznene plašče izpred vojne, si dajala na glavo obledele klobuke in se s sprehajalno palico sprehajala po mestu; vsak dan se je na ves glas drla, da je preglasila operne arije, ki si jih je vrtela na gramofonu. Nenehno je ponavljala sinovom, da ne smejo pozabiti na svoj izvor, da nikakor ne smejo privoliti v mezalianso, najti si morajo sebi ustrezno družbo.