V velikem prostoru, ki ni mogel skriti, da je bil zgrajen kot tovarniška hala, so se vrteli bobni pralnih strojev. Pisane brisače so enakomerno poskakovale, več deset strojev pa v en glas hrumelo. Malce proč, čez nekaj vrst hladilnikov in pomivalnih strojev, so bili ob steni nanizani štedilniki s steklokeramičnimi grelnimi ploščami. Vsebina loncev je brbotala in včasih kljub pokrovki ob robu brizgnila na plan, pa saj je šlo samo za vodo. Nad vsakim štedilnikom je evidenčni list kuhalnega aparata, ki precej spominja na diagnostični karton nad bolniško posteljo. Če je oko zdrselo malce nižje, je skozi prozorno okence pečice na rešetki uzrlo nekaj še bolj čudnega: v pekaču se je cvrl tolst … oranžni zidak! Dva zaposlena sta od časa do časa preverila, kako se pere, kuha ali peče, Aleš Zaverla, vodja razvoja v programu kuhalnih aparatov velenjske tovarne gospodinjskih aparatov, pa je hudomušno pripomnil: »Ti ljudje znajo prati, sušiti in kuhati, pa še zamrzovati. Idealni moški!«