Čeprav imenitni in učinkoviti, pa so bili Boothovi sesalniki za vsakdanjo rabo predragi in predvsem preveliki. Za čiščenje je namreč potrebna naprava, ki jo vsaka gospodinja ali hišnik v vsakem trenutku lahko vzameta v roke. Potrebo po njej je posebno živo občutil James Murray Spangler, ameriški izumitelj iz države Ohio, ki so ga okoliščine prisilile, da je postal hišnik. Žal tudi v svojem novem poklicu ni imel posebne sreče, saj je bil alergičen na prah in ga je pri delu z metlo neprestano dušilo. Kot kaže, je poznal McGaffejeve poskuse z ročnimi sesalniki, zato se mu je dokaj hitro posvetilo, da bi bila takšna naprava neprimerno bolj učinkovita, če je ne bi bilo treba neprestano poganjati. Še več, opremljen s primernim motorjem bi bil majhen sesalnik prav gotovo lahko enako učinkovit kot veliki Boothov. In kot naročen se je ravno tedaj prvič pojavil na ameriškem (pravzaprav svetovnem) trgu novi električni motor. Prototip Spanglerjeve zamisli na pogled ni bil posebno ugleden, saj je izumitelj zanj uporabil, kar je pač imel pri roki: veliko staro pločevinasto posodo, nekaj kosov lesa in prevleko dotrajane blazine, ki je služila za ločevanje prahu od zraka. Kljub temu pa je naprava delovala kot čarovnija proti prahu, posebno še potem, ko ji je dodal motorno, vrtečo se krtačo. Leta 1907 je bila zamisel nared za proizvodnjo, le da izumitelj ni imel niti prebite pare, s katero bi jo lahko začel. Tako je patent prodal svojemu mladostnemu prijatelju in možu svoje sestrične, Williamu Hooverju. Ta je bil predsednik ugledne sedlarske firme (imenovane seveda Hoover Co.) in je prav tisti čas začel resno dvomiti, da bo v svetli, industrijski prihodnosti za konje in proizvajalce konjske opreme ostalo še kaj prostora. Zato se je ogledoval za novo dejavnostjo, v katero bi lahko preusmeril svojo firmo. Novodobni sesalniki za prah so se mu za preusmeritev zdeli kar pravšnji in njihov izumitelj kot nalašč za tehničnega direktorja novega podjetja Hoover Co.