Druga vrsta trave, ki se je pojavila šele pred nekaj leti, je albanka, kakor so jo zaradi njenega izvora popularno poimenovali tukajšnji prebivalci. Albanski gojitelji očitno s »sveto zeljo« ne ravnajo tako prefinjeno kot slovenski kmetovalci, saj skupaj stlačijo ženske in moške rastline, ne trudijo se z izločanjem semen, ločevanjem listov od vršičkov ali od stebel. Če pozabijo pridelek še posušiti, lahko iz kakšnega zabojnika v koprskem pristanišču na slovensko grudo pade zgolj plesniv prah, od katerega bolj boli glava, kot da bi bil v užitek uživalcem mehkih drog. Kljub temu je tudi albanka našla odjemalce. Pri preprodajalcu v zgodnjih štiridesetih je navadno na meniju ta posebna vrsta konoplje. Čeprav s tako nekakovostno travo ni mogoče veliko zaslužiti, se je s to vrsto dejavnosti začel ukvarjati ravno zaradi denarja. Pred desetletjem, ko je bil odvisnik od trdih drog, ki jih je tudi preprodajal, se je znašel za zapahi. Ker je tam nevarno razvado opustil, je po odsluženi kazni začel kaditi. »Ker se je prenevarno ukvarjati s trdimi drogami, sem se začel ukvarjati z mehkimi. Hodil sem v lokal, za katerega se je govorilo, da se tam redno dobi, tja sem hodil večkrat kupovat. Potem sem videl, da tja hodijo nekateri znanci, in prek njih sem spoznal lastnika. Vprašal sem ga, ali se da dobiti kaj več za nižjo ceno, in mi je prinesel kilo za nižjo ceno ...« Sprva je s travo oskrboval zgolj nekaj znancev, ti pa so pripeljali nove obraze in tako si je izoblikoval krog odjemalcev. Kot pravi, je bila takrat, v začetnem obdobju, ta vrsta marihuane bolj kakovostna in zaradi nizke cene zelo privlačna, zato je stranke dobival kot po tekočem traku. »Potem je kakovost padala in je to postal manj donosen posel oziroma albanka sploh ni več donosna.«