Ta koncentracijski mikrosvet pa so imeli izrazito za dobrodelno tvorbo. Vidno pa je tudi, da je dostop do špitala neke vrste privilegij, iz katerega so bili izločeni tuji berači. Tudi dejstvo, da so imeli izključitev iz špitala za kazen, priča o tem. Dejansko lahko to štejemo za preprosto stopnjevanje kazni - izključitev iz špitala pomeni prehod iz enega zapora v še hujšega, prijete klateže so v Parizu peljali v podzemeljske ječe Châtelet. Prvi člen statuta za "zaprte siromake" pa izrazito določa načelno razliko med tistimi, ki z dokumenti lahko dokažejo, da so se rodili v Parizu in vsemi drugimi "ki bodo spoznani kot tuji in bodo kaznovani". Omenjena brošura, ki opisuje usodo prvega pariškega zapiranja, poudarja, da je bil njegov cilj dati beračem delo kot tudi versko vzgojo in poklicno šolanje. Bistvo je navzočnost religijskega in dobrodelnega dejavnika. V prejšnjih razmišljanjih smo opozarjali, da so za kolektivnimi religioznimi in dobrodelnimi delovanji tičale družbene motivacije in določen tip političnih odločitev. V primeru družbene politike velikega zapiranja, ko so ta stroga in grozljiva delovanja dobila javno policijsko in represivno obliko, pa si velja ogledati še drugo plat medalje: v temelju represivne politike so krščanska čustva in prizadevanje, da bi zagotovili siromakom možnost poštenega življenja. To je bilo nasilno osrečevanje: zgodovina ideologij in človeških delovanj nudijo mnogo drugih primerov takega položaja. Napačna presoja ali omalovaževanje tega namena je ovira razumevanju, da je naletela represivna politika do siromaštva tako na protest in odpor kot tudi na vneto podporo in angažiranje v širokih krogih javnega mnenja.