Čez Coleridgeev obraz je šinila senca sramežljivosti. “Morda sem malce pretiraval. Moral bi reči drugih predkonstrukcij umora! Vidite, ga. Hennessy, posvetilo se mi je, da nikakor niste mogli vedeti, kdo bo tisto noč šel na stranišče. Seveda je bilo skoraj gotovo, da bo vsaj eden od njih moral na stran, in na tem je tudi temeljil vaš načrt. Niste pa vedeli, kdo. Zato sem sklepal, da ste svoj scenarij posneli za vsa dekleta, in ne le Kelly, tako da bi lahko ubili katero koli dekle, ki bi se iz skrinje odpravilo na stranišče. In to je najbrž najbolj žalostni vidik te preiskave. Našel sem celo vrsto motivov, zakaj bi kdo želel ubiti Kelly, ampak noben od njih ni niti približno pomemben, saj je umrla po čistem naključju. Umorjena je bila preprosto zato, ker je bila drugo dekle, ki je moralo na stranišče. O, pravite. Drugo dekle? Zakaj drugo dekle? Sally je šla na stranišče že na samem začetku. Zakaj ni bila umorjena ona? Takoj vam povem, zakaj: ker si je Sally med potekom igre ostrigla in pobarvala lase! Njen temni irokez se je spremenil v rdečo progo strnišča, kar ji je nedvomno rešilo življenje. Sally, če si ne bi ostrigli in pobarvali las, bi umrli vi, ne Kelly, in vaš umor bi bil videti takšen!”