Razmislek o dodatnih razlogih za vmešavanje premierja v delo in odgovornost podrejenih notranjih ministrov ponuja vrsto motivov. Po »Depali vasi« je lahko šlo za željo, da se njegova podoba, ki je z odstavitvijo ministra za obrambo v očeh predvsem desnice začela nevarno drseti v levo, ponovno vrne na sredinske pozicije, mogoče pa tudi za strah, da bi odstavljena policijska akterja zgodbe povezala vse niti o političnem zakulisnem dogajanju, ki je spremljalo njuno, s strani vrste nadzornih komisij potrjeno zakonito, strokovno in korektno delo. Ob »Viču« in »Holmcu« se ponuja podobna želja po uravnoteženju, hkrati pa še enkratna priložnost, da se v trenutni histeriji počisti tudi z neposlušnimi policijskimi kadri, da presenečenj za visoko politiko z notranjega ministrstva ne bi bilo več. Predvsem slednjo varianto bi lahko dokazoval izbor kar treh najožjih predsednikovih sodelavcev, ki so bili »za ureditev razmer« poslani na notranje ministrstvo in ki, nagrajeni za opravljeno poslanstvo, kariero nadaljujejo v diplomaciji. Razloge za sedanje vmešavanje prvega ministra in zadrževanje direktorja policije na položaju pa bi lahko iskali tudi v veliki podobnosti njunih osebnostnih lastnosti, močni zvezi direktorja s cerkvijo in v strahu, da bi njegova odstavitev zmanjšala število premierju naklonjenih volivcev na predsedniških volitvah, čeprav je vprašanje, ali ga bo za njegovo policijsko kadrovsko politiko nagradilo tudi več kot 10.000 sedanjih in bivših policistov.