kitajsko slikarstvo. Kitajsko slikarstvo se po svojem duhu zelo razlikuje od slikarstva, kakršnega poznamo v Evropi, saj je precej bolj kot oblika dekoracije ali ilustracije nekakšen izraz filozofske drže. S slikarstvom so se na Kitajskem ukvarjali predvsem pripadniki intelektualne elite, ki so na ta način povzdigovali duha in čistili razum. Motivika je največkrat umirjena in refleksivna, zelo redko izraža dramatičnost. Umetnik je v svoje delo vnesel ne le poglobljeno poznavanje del starejših umetnikov, temveč tudi filozofijo in poezijo. Zbiratelji in ljubitelji (pa tudi sami umetniki) so včasih na slike ali njihove podlage pripisovali lastne pesmi ali pripombe, zato se je privlačnost slik za poznavalce zelo povečala. Čeprav so živeli tudi veliki individualisti in ekscentriki, kakršna sta denimo *Muqi in *Zhu Da, izvirnost ni bila posebej cenjena in tako so umetniki vedno znova obdelovali iste vrste motivov. Slikarji so se nemalokrat počutili vpete v veliko tradicijo in so pogosto ustvarjali v slogu umetnikov starejših generacij, da bi na ta način izkazali svoje spoštovanje. Prepoznavanje takšnih slogovnih aluzij je bil bistveni del uživanja v sliki. Izvirnost pa so kljub temu zelo cenili pri delu z barvo. Slikar je slikal z isto vrsto čopiča, kakršno je uporabljal tudi *kaligraf in poteze čopiča resničnega slikarskega mojstra so bile tako tekoče kot pisanje. Za popolno obvladovanje čopiča so bila potrebna dolga leta disciplinirane vaje, saj preslikovanje ali brisanje ni bilo mogoče. Čeprav je imelo stensko slikarstvo v kitajski umetnosti kar precejšen pomen, je bilo slikarstvo največkrat zasebna umetnost, slike pa so poznavalci občudovali doma in jih navadno niso razstavljali. To so bili krhke slike na papirju ali svili, s katerimi so ravnali skrajno spoštljivo; kadar jih niso ogledovali, so jih hranili v posebnih, pogosto umetelno izdelanih, škatlah. Slike so bile v različnih oblikah: zaslon (enoploskovni ali prepognjeni), viseči zvitek, ročni zvitek, ki so ga postopoma razvijali z desne proti levi, albumski list, posamezna slika, podložena z listi togega papirja ali vezana med brokatne platnice, ter pahljača. Slikar je pri delu sedel na nizkem stolu ali na tleh, papir ali svilo je imel položeno na mizo. Čopiči so bili narejeni iz jelenje, kozje ali volčje dlake, tuš pa so izdelovali iz saj, ki so jih zmešali s smolo, vse skupaj posušili in oblikovali v palčke. Pred slikanjem so palčko zdrobili v posebni kamniti posodi ter prahu dodali vodo. Ton tuša je bil odvisen od količine uporabljene vode. Z natančno uporabo konice čopiča je slikar lahko ustvaril tenko ali debelo linijo, tuš pa je lahko nanesel tudi kot povsem lahno plast. Številne slike so skorajda monokromatične in jih lahko razumemo bodisi kot slike ali kot risbe, vendar so imeli slikarji na voljo tudi rastlinske in mineralne barve. Čeprav je iz fragmentarno ohranjenih del in literarnih zapisov mogoče sklepati, da segajo začetki kitajskega slikarstva daleč nazaj, lahko neprekinjeni zgodovini sledimo šele od 5._stoletja n._š. naprej. *Gu Kaizhi je prvi slikar, o katerem je kaj znanega, najzgodnejša večja zbirka slik pa se je ohranila v kompleksu budističnih jamskih svetišč v Dunhuangu. Ta so na kitajskem koncu svilne poti, s čimer lahko pojasnimo tuji vpliv iz osrednje Azije. Prečudoviti rajski prizori prikazujejo Budo in bodhisatve v živobarvnih pokrajinah (glej *budistična umetnost). Figuralno slikarstvo je ohranilo svojo vlogo tudi za časa vladanja dinastije Tang (618--907), ko so bili zelo priljubljeni prizori iz dvornega življenja in zgodovinski motivi. Nastalo je tudi precej budističnih stenskih poslikav, ki so malone vse izginile. Obdobje dinastije Tang danes velja za čas, v katerem je velik pomen pridobilo krajinsko slikarstvo, ki je oblika umetnosti, v kateri ima Kitajska brezprimerno tradicijo. Pod dinastijo Sung (960--1279) je kitajsko krajinsko slikarstvo doživelo nesporen vrhunec, pod razsvetljeno dvorno zaščito pa je državna slikarska akademija dosegla enak status, kot ga je že uživala literarna akademija. Najpomembnejši zaščitnik je bil cesar Huizong (1082--1135), ki je hranil izvrstno zbirko slik, pomagal pri sestavljanju cele vrste biografij umetnikov ter bil tudi sam viden slikar in kaligraf. Slikal je različne motive, vendar je najbolj poznan po slikah ptic in cvetlic. V tem času si je posebno priljubljenost pridobilo tudi tihožitje, slike bambusa v črnem tušu pa so bile tako popularne, da so se razvile v priznano samostojno vejo umetnosti. Bambus si je takšno mesto pridobil zaradi svojega gibkega a hkrati odpornega stebla, ki je simboliziral popolnega gentlemana, imenitnega in omikanega moža, ki se je sicer prilagodil času, vendar ostal neupogljiv v svojem notranjem moralnem značaju. Leta 1260 so Kitajsko preplavili Mongoli, ki so tamkaj vladali do leta 1368. Številni učenjaki, slikarji in uradniki niso želeli sližiti tujcem in so raje pobegnili na deželo, zato je dvor izgubil funkcijo središča umetnosti. Cesarska zaščita umetnosti je bila znova uvedena leta 1368 pod dinastijo Ming (1368--1644), vendar akademija ni nikoli več dosegla svojega nekdanjega pomena. Poklicni slikarji šole Zhe so se ponašali z veliko tehnično izurjenostjo, vendar so jih prekašali amatersko-učenjaški slikarji šole Wu, ki je delovala v Suzhou in katere najznačilnejši predstavnik je bil morda *Wen Zhengming. Več cesarjev dinastije Čing (1644--1911) je bilo navdušenih nad umetnostjo in so precej obogatili cesarske umetnostne zbirke. Tehnično mojstrstvo se je še naprej ohranilo na visoki ravni, toda v 19._stoletju se je kitajsko slikarstvo kot celota izrodilo v precej sterilno ponavljanje starih formul. Dandanes tradicionalni slog slikanja po zatiranju med kulturno revolucijo (1966--76), ki je spodbujala revolucionarne ideale, znova oživljajo. Nekateri slikarji, ki so prišli v stik z zahodno umetnostjo, ustvarjajo v slogu, ki je ambiciozna a precej neizvirna kombinacija zahodnih in kitajskih metod.