starejšim pojmom ljudsko slovstvo oz. sodobnejšim poimenovanjem slovstvena folklora označujemo ljudsko besedno umetnost, ki živi in se prenaša ustno od predkrščanskih časov do današnjih dni. Od samih začetkov so jo ustvarjali nadarjeni posamezniki, ki so bili tesno povezani z življenjem doma in v tujini ter tako v besedno umetnost združevali domače, avtohtone motive s tujimi. Avtorji ljudskega izročila so ostali neznani, besedila pa so se z ustnim izročilom širila med ljudmi. Med ljudsko slovstvo uvrščamo tudi tiste pesmi znanih avtorjev (Jenko, Levstik, Gregorčič, Kajuh idr.), ki so v v daljšem času ponarodele. Razvoj, zapisi, pomen Vrsta motivov, zlasti bajeslovnih, prihaja iz praslovanskega, poganskega sveta. O tem pričajo stari zagovori, bajke o Kurentu, rojenicah, sojenicah, vilah, povodnem možu in drugih bajčnih bitjih. Besedna ustvarjalnost se je okrepila v srednjem veku, po križarskih vojnah, in vrh dosegla v 14. in 15. stoletju, v času bojev za celjsko dediščino, turških vpadov in po smrti Matije Korvina (v ljudskem izročilu Kralja Matjaža). V 18. stoletju je zamirala predvsem pripovedna poezija, lirska pesem in pripovedna proza pa sta še živo ohranjeni. Ljudska pesem je izpričana že v 10. stoletju. Prvi njen zapis je kitica velikonočne pesmi Naš gospod je od smrti vstal v Stiškem rokopisu ok. leta 1440 (in je še danes živa v Benečiji), pripovedna proza je poznejšega nastanka. Načrtno zbiranje in zapisovanje ljudske dediščine sega v 18. stoletje in se okrepi z romantičnimi idejami v 19. stoletju. Pomembnejši zbiratelji in zapisovalci so bili Valentin Vodnik, Andrej Smole, Stanko Vraz, Emil Korytko, Matija Valjavec, Gašper Križnik, Karel Štrekelj, Joža Glonar, Jakob Kelemina, Vinko Möderndorfer, Milko Matičetov idr. Najobsežnejša zbirka slovenskih ljudskih pesmi so Štrekljeve Slovenske narodne pesmi v štirih knjigah (1895–1923, dokončal jih je Joža Glonar). Od leta 1970 izhaja pri Slovenski matici znanstvena izdaja Slovenske ljudske pesmi (do leta 1998 so izšle štiri knjige). Slovenska ljudska pripoved je v narečnih različicah objavljena v knjižni zbirki Glasovi, ki izhajajo od leta 1988. Za sistematično zbiranje in znanstveno obdelavo ljudskega slovstva skrbi Glasbenonarodopisni inštitut pri SAZU. V svojem arhivu hrani čez 50 tisoč zapisov in zvočnih posnetkov ljudskih pesmi in glasbe Slovencev iz matične države, zamejstva in drugih koncev sveta, kjer živijo Slovenci. Ljudsko slovstvo nam pomeni dragoceno kulturno vrednoto, saj nam razkriva daljno preteklost, materialno kulturo, šege, čustvovanje, mišljenje naših ljudi ter njihovo odzivnost na različne dogodke. V njem najdemo odmeve na tisti del slovenske zgodovine, ki ga zgodovinopisje morda komaj omenja. S svojimi motivi in slogom je vplivalo na umetno književnost in jo bogatilo. Zvrsti Ljudsko slovstvo zajema pesništvo in pripovedništvo ter kratke (pogosto ritmizirane) oblike, kot so pregovori, reki, rekla in uganke, delno tudi začetke dramatike (obredja in verske ljudske igre). Ljudsko pesništvo Po mnenju Ivana Grafenauerja, raziskovalca ljudskega slovstva, je ljudska pesem vsaka pesem, ki jo je ljudstvo po ustnem izročilu »sprejelo za svojo, jo daljšo dobo pelo, po svoje spreminjalo in tako prilagajalo svojemu okusu in slogu«. Ljudska pesem je péta pesem, zato so besedilo, melodija in ritem neločljivo povezani – brez melodije se pesem ne širi. Ker živi v konkretnih življenjskih situacijah, so zanjo značilne variante ali različice tako na izrazni kot na vsebinski ravni. Ljudsko pesništvo nastaja in se ohranja predvsem ustno, zato so izrazna sredstva drugačna kot v umetni literaturi; od nje se loči tudi po namenu, oblikovnih in verznih merilih. Ravna se po drugačnih zakonitostih kot veljajo za umetno pesem, ki je vezana na estetske kriterije.