Doslej jih je izdelala že okrog šestdeset. Nekaj jih visi po stenah njene hiše, precej jih je podarila, kakih dvajset pa jih še čaka na pravi okvir, pravega lastnika ali prazno steno, ki bi jo lahko krasili. Aničini gobelini so vseh velikosti, najmanjši so veliki približno toliko kot list formata A4, največji pa prekrijejo tudi površino enega kvadratnega metra. Vezenje je natančno in zamudno delo in težko si je predstavljati ves čas, ki je bil potreben za izdelavo največjega gobelina. »Tegale sem izdelala kar hitro, približno tri tedne je trajalo,« pravi in pokaže na podobo dveh otrok in njunega angela varuha, veliko kot risalni list. Njena zbirka obsega vse vrste motivov, od nabožnih, tihožitij, krajin, podob živali, do prizorov iz Indije, ki so ji vzeli največ časa. »Ponavadi gobeline kupim v Medvodah, na tržnici v Škofji Loki, pa tudi kje drugje, če slučajno naletim nanje,« razlaga in dodaja, da kompletov platen z narisano podobo in pripadajočih barvnih niti - prejic najraje ne kupuje, ker si je v dolgih letih ustvarila dovolj bogato domačo »zalogo«. Vezenje gobelinov je več kot le sledenje barvnemu vzorcu in luknjicam v platnu. Vse niti morajo teči v isto smer, biti morajo ravno prav zategnjene in po vsej podobi enakomerno napete. Včasih je prejica predebela in jo je za kak delček motiva potrebno zožiti. »Sestavljena je iz šestih niti in po potrebi kakšno odvzamem. Obrvi na obrazu so tak primer, ker morajo biti tanke,« pravi in pove, da moramo gobelin gledati z razdalje, saj je tako lepši.