Iz korenin italskih in sredozemskih novosti ter starega izročila je zrasel v drugem stoletju cvet. Kamnoseki, ki so delali stotine nagrobnikov in nagrobnih kapelic iz velikih samic pohorskega marmora, so klesali enako kot v delavnicah sosednjih pokrajin s pomočjo knjig vzorcev in šablon motivov. Klesali so motive, ki so jih vsaj delno izbirali naročniki. Vendar sta obrtno znanje in okus naročnikov včasih presegla povprečje. To srečno sozvočje opazujemo v Šempetru, na ptujskih, Nutricam posvečenih reliefih, na Orfejevem spomeniku in še kje. Kamnoseki so klesali z bolj ali manj veščo roko, tu in tam se je lik obrnil malce po svoje, roka je postala plavutasta, razmerje telesnih delov ni bilo čisto pravo, prav neprijazno trde znajo biti gube na obleki, včasih so na reliefno ploskev nagrmadili preveč vsebine, da bi ta še lahko delovala kot plastično likovno delo. To se je zgodilo na primer na Atisovem reliefu iz Marofa pri Jurkloštru. A vendar ... V prizorih zaslutimo nekaj perspektive, v tistem času sicer velikim klesarskim delavnicam že davno znanega dosežka. Toda še več je vredno, da v nekaterih prizorih spregovori duša. Liki so smiselno razporejeni, pripovedujejo neko zgodbo. Tako srečamo celo vrsto motivov, znanih iz literature. Zevs nese lepo Evropo, spremenjen v bika, in ljubega Ganimeda kot orel za svojo družbo na večni Olimp, Heraklej vodi nazaj na svet zvesto Alkesto, ki je šla v smrt namesto moža. Vidimo Dioskura, polbogova, ki so z njima stari tudi razlagali menjavo letnih časov, Orfeja, ki je z umetelno pesmijo izprosil vrnitev ljubljene žene Evridike v svet živih, Seleno - boginjo Lune, ki čuje noči ob mlaju ob na večno spanje obsojenem ljubljencu Endimionu. Hkrati pa srečamo zgodbo, ki je vsakič drugačna, v kakršni svetlobi, v kakršni volji jo gledamo. To pa je še danes nekaj, kar zahtevamo od likovne umetnine. Tak razvoj se je nadaljeval še v 3. stoletje. Tudi za okrasje ptujskih mitrejev in za izjemni delec kipa tragične junakinje iz Noršincev v Prekmurju velja, da spregovore včasih zelo osebno in prepričljivo, kljub mnogim napakam, kot je, denimo, bolščeči pogled Mitrasa v prizoru Transitus, kot so napake v razmerjih ali togost. Iz dobrih delavnic, izpod dleta veščih, posebej šolanih kiparjev, mogoče tudi potujočih umetnikov, poznamo še s konca istega stoletja odlične portrete. Iz tega časa sta tudi dve sohi v togi, manjša iz Ptuja in večja, ki že stoletja predstavlja Pravico na temenu koprske pretorske palače. Mar so ob koncu 4. stoletja vse barvite pripovedke sredozemske antike skrepenele le v zgodbe o delih in moči veljakov, uradnikov in dostojanstvenikov?