Po travnati potki smo pristopicali od parkirišča do modro pobarvane lesene utice, za katero smo uganili, da stoji na začetku zbirke. Nihče ni vedel, kakšna je videti zbirka hortenzij na novem rastišču. In vendar je bilo vse kar se da preprosto: grmi med drevesi. Tako, kot se je izkazalo za samoumevno, da v utici prodaja vstopnice za ogled zbirke kar sama Corinne. Ja, Corinne Mallet, ena največjih poznavalk hortenzij na svetu, ženska, ki je zahodnemu svetu odkrila številne neznane predstavnike teh okrasnih grmov. Nacionalna zbirka hortenzij v vasici Varengeville-sur-Mer je njen in Robertov »otrok«. Robert je minuto zatem, ko smo se zbrali ob uti in se razgledovali naokoli, pritekel izza drevja, popravljajoč si slamnik in suknjič, široko nasmejan kot vselej. Normandijske hortenzijeNormandija zveni zanimivo ne le za tiste, ki obiskujejo kraje, znane iz druge svetovne vojne, ali za one, ki radi pokušajo sloviti calvados, žgano pijačo iz jabolk, temveč tudi za ljubitelje vrtov. Na obali Atlantika, ki jamči, da ni nikoli prevroče niti presuho, so Francozi, pa tudi priseljeni Angleži, uredili desetine izredno bogatih in izvirnih vrtov, tako zasebnih kot javnih. Ena od stalnic normandijskih vrtov so hortenzije. Vasice, premajhne, da bi jih našli na zemljevidu, so zložene iz ličnih hišk, in skoraj pred vsako se poleti razpirajo grmi z velikimi kobulami belih, rožnatih, vijoličastih ali nebeško modrih socvetij. Nekatere hortenzije cvetijo tudi drugače – ne kot napihnjeni smetanovi kolači, temveč kot krožniki, obrobljeni s čipkami. In potem so še metličaste hortenzije, ki očarajo s stožci smetanasto belih cvetov. Ni hortenzije, ki je ne bi našli na normandijskih vrtovih. Torej je razumljivo, da sta se Corinne in Robert našla v Normandiji in tu sestavila največjo zbirko hortenzij. Čeprav nobenemu od njiju hortenzije niso bile položene v zibelko, so ju prav te rastline povezale za vselej. Bankir med hortenzijamiRobert Mallet se je rodil pred 66 leti v družini, ki je pred četrt tisočletja postavila na noge prvo francosko zasebno banko. Tudi on se je sprva šolal za delo v bančništvu, vendar je ljubezen do rastlin naredila svoje. Te se je mladi Robert nalezel od mame, ki ga je jemala s seboj na pohode po angleških vrtnarijah na oni strani Kanala. Rodbina Mallet se namreč ponaša z eno najlepših posesti v Normandiji, park des Moutiers blizu Dieppa, pristaniškega mesteca ob Kanalu. Robertov ded Guillaume je naročil gradnjo dvorca in zamisel zanj poveril tedaj še ne tridesetletnemu angleškemu arhitektu Edwinu Lutyensu, ki je pozneje zaslovel tako z reprezentančnimi stavbami kot z vrtnim pohištvom. V obdobju nastajanja Malletove graščine se je arhitekt zgledoval po tedaj prevladujočem angleškem umetniškem gibanju Arts $amp; crafts, katerega vidni predstavnik je bil William Morris. Obsežno zemljišče, ki se za dvorcem zlagoma spušča proti morskemu obrežju, je po svojih zamislih urejal kar Robertov ded, pod vplivom takrat pomembne angleške krajinarke Gertrude Jekyll. Park des Moutiers je nastajal med letoma 1900 in 1940 ter je še danes cilj mnogih občudovalcev lepih vrtov in ureditev. Žal dvorec ni odprt za javnost, saj je občasno bivališče članov rodbine Mallet. Mary, Greta in Jelena – triperesna deteljicaRobertova mama Mary je bila v vseh ozirih plemkinja, četudi ni bila modre krvi. Njeno vedenje, govor in celotna pojava so vzbujali spoštovanje. Ko je v začetku 70. let sklenila, da se iz Pariza preseli v vasico Varengeville-sur-Mer blizu Dieppa, je hkrati prevzela skrb za dvorec in park. V vasi se je spoznala s princeso Greto Sturdza, ki je takrat že imela enega najlepših vrtov v Franciji, imenovanega Le Vasterival. Mary in Greto je povezala strast do lepih vrtov in ker jima sredstev ni primanjkovalo, sta se pogosto vozili s trajektom čez Kanal in v svoj R-4 nalagali lončke s sadikami. Ko je Greta predstavila Mary svojo prijateljico Jeleno de Belder - Kovačič, našo rojakinjo iz Belgije, je bila triperesna deteljica zraščena. Gospe so prijateljevale vse do prezgodnje smrti gospe Jelene, Mary je umrla leto pozneje (2004), princesa pa se kljub svojim 93 letom še vedno drži. Vse tri so ustvarile mojstrske vrtove, parke in arboretume. Park des Moutiers obsega skoraj 10 hektarov. Kisla prst, ki je značilna za to območje, omogoča, da tu uspevajo redke rastline, kot so himalajski rododendroni, kitajske azaleje, čilske evkrfije, japonski javorji. Te rastline so zdaj v svoji zreli dobi in so dosegle zavidljive višine, celo več kot deset metrov. Robert je leta 1978 zapustil delo v družinski banki ter se z ženo in otroki preselil iz Pariza v Normandijo in se posvetil parku. Nadaljeval je s sajenjem, veliko rastlin je dobil tudi od princese Grete Sturdza ali pa jih je kupil v znani angleški drevesnici Hillier. Spodbudil je nastanek dveh društev: Prijatelji Moutiersa in Francoski botanični vrtovi. Ob dvorcu je začel z vrtnarijo in trgovino. Po ženini zgodnji smrti se je povsem posvetil hortikulturi. Napisal je knjigo o prekrovnih rastlinah, bil je med pobudniki vrtnarske razstave v Coursonu. Motoristka med hortenzijamiCorinne je rojena leta 1963, od nekdaj so jo zanimale zdravilne rastline. Leta 1983 je prišla delat v Robertovo vrtnarijo in Robert je začutil, da sta sorodni duši: oba vneta za rastline, oba nemirna, hiperaktivna. Poročila sta se leta 1986. Spominjam se Corinne pred 15 leti, ko sem prvič obiskal njuno zbirko. Vozila je težak motor, v usnjenem kombinezonu, trenirala je karate, hkrati pa je gorela za hortenzije. Začela je raziskovati ta rastlinski rod, potovati po Evropi in na vrtovih iskati različne sorte, zbirati literaturo in kmalu se je odpravila na Japonsko, kjer se je prebila celo do glavnega strokovnjaka Takeomija Jamamote. Podaril ji je številne potaknjence sort, ki jih doslej v Evropi sploh niso poznali, saj so jih Japonci ljubosumno skrivali na svojih vrtovih. Japonska je namreč ena od domovin teh grmov. Tako se je Corinne, ne meneč se za opozorila japonskih vrtnarjev, odpravila na obrežja japonskih otokov iskati hortenzije, kakršne uspevajo v naravi. Tam je odkrila nekatere prvinske vrste, ki so ji pomagale razumeti zgodovino nastajanja številnih sort, ki so se v poldrugem stoletju razširile po svetu. Med drugimi je našla tudi hortenzijo s strokovnim imenom Hydrangea hirta. In kaj je posebnega na tej hortenziji? Ni ne posebno lepa niti dragocena. Pomembna je zato, ker je predstavnica tiste vrste, ki jo je Philipp Franz von Siebold, nemški lovec na rastline, sredi 19. stoletja prinesel iz Japonske v Evropo. S tem se je začelo gojenje hortenzij na naši celini. Vse hortenzije, kakršnih smo vajeni z vrtov naših babic, so dejansko vzgojili evropski vrtnarji – žlahtnitelji. Francozi, Angleži in Nemci so iz neprivlačnih socvetij s potrpežljivim izbiranjem oblikovali kroglasta socvetja, kakršnih smo vajeni. Corinne je doslej šestkrat potovala na Japonsko, podpisana je tudi kot avtorica ali soavtorica štirih knjig o hortenzijah. V Evropi ni bolj predanega poznavalca od nje. Spoznala je, kako zapleten, težko določljiv rastlinski rod so hortenzije. Svoje lastnosti spreminjajo kot kameleoni. Ne le barve, tudi oblike cvetov so pod vplivom lastnosti rastišča. Ali bodo hortenzije cvetele modro ali rožnato, ali bodo cvetele enkrat ali dvakrat, zgodaj ali pozno – vse to je določeno z vsebnostjo rudninskih snovi v zemlji, z osončenostjo ali s senčnostjo, s podnebjem in nego. Tisoč dvesto različnih hortenzij v senci pavlovnijVeliko o tem smo izvedeli med dolgim sprehodom po zbirki hortenzij, po kateri nas je vodil Robert. Če bi imeli na voljo več dni, bi on znal o vsakem izmed približno 2000 grmov, ki predstavljajo okoli 1200 različnih vrst in sort hortenzij, povedati kaj zanimivega. Francosko nacionalno zbirko hortenzij sta ustanovila leta 1984, sprva so grmi rasli na robu parka ob Malletovem dvorcu. Kmalu pa je prostor postal premajhen in na srečo sta leta 2001 dobila možnost najema (za 99 let) zemljišča, ki meri okoli dva hektarja. Zbirka je razdeljena na dva dela, v prvem so sistematsko urejene grede, v drugem, ki ga imenujejo Zmajev gozd, pa med gozdnim drevjem rastejo azijske vrste hortenzij. Selitev zbirke je bila mnogo bolj zahtevna naloga, kot bi si mislili. Sredi zime 2001 (januarja in februarja) so se lotili izkopavanja in prevažanja okoli 700 grmov na drugi konec vasi. Vsak grm so morali ročno izkopati, ga naložiti na ponjavo in ob pomoči močnih fantov prenesti na vozilo. Postopek so ponovili na zemljišču, kjer so uredili novo zbirko. Robert je povedal, da so izkopani in preneseni grmi tehtali skupno 60 ton!Preden pa so jih posadili, so na zemljišču, kjer so se dotlej pasle krave in na katerem ni bilo ničesar drugega kot travna ruša, morali pripraviti rastišče za hortenzije. Zanje je značilno, da najbolje uspevajo v rahli senci, pod visokimi krošnjami listnatih dreves. Malettova sta izbrala azijsko drevesno vrsto pavlovnijo (Paulownia tomentosa), ki ima podobne rastne zahteve kot hortenzije. Travno rušo so odkopali v plasteh in te naložili v približno meter visoke kopice, dolge več metrov. Na njih so posadili drevesne sadike in jim tako v kisli prsti zagotovili odcedno rastišče. Ker na zemljišču nove zbirke ni nikakršnega vodnega vira, niti ni blizu kakšne vodne napeljave, so morali prva leta vodo prinašati v ročnih zalivalkah. Samo Corinne, Robert in člani društva Shamrock, ki pomagajo vzdrževati to zbirko, vedo, koliko tisoč zalivalk so morali znositi k rastlinam...Zdaj, sedem let pozneje, so pavlovnije visoke pet do sedem metrov in s svojimi velikimi listi ustvarjajo idealno senco. Maja čudovito cvetijo z velikimi modrimi cvetovi, jeseni pa so veje okrašene z oreškastimi plodovi. Četudi vseh teh dosežkov ne poznaš, te očarajo grmi, ki se pod drevesi nizajo v dolgih vrstah ali zaokroženih skupinah, nekatere druge vrste hortenzij, ki imajo raje sončne lege (ker so tega vajene na naravnih rastiščih), pa so zbrane na odprtem delu zemljišča. Vse je zelo naravno, brez tlakovanih ali peščenih poti, brez ograj in česarkoli, kar bi motilo sožitje grmov, dreves in trave. Resda je bilo v času našega obiska – konec avgusta – najbolj očarljivo obdobje hortenzij že mimo, a so nekatere še pocvetale, spet druge so svoja prvotno bela socvetja pordečile z jesenskim nadihom. Še bolj zanimive pa so tiste sorte, ki so sprva rožnate, modre ali bele kobule po mesecu ali dveh spremenile v bledo zeleno barvo. Robert nas je opozoril tudi na tiste sorte, ki imajo tako fertilne kot sterilne cvetove, združene na istem kobulu. Sterilnim cvetovom je dodeljena naloga, da pritegnejo poglede žuželk – opraševalcev, ki potem sedejo na fertilne cvetove sredi kobula, jih oprašijo in s tem oplodijo cvetove, ki zagotavljajo nasledstvo rastline. Robert se razdaja Robert je neverjeten: nikoli mu ni bilo do tega, da bi užival družinsko blaginjo. Ko sem leta 1993 prvič obiskal park des Moutiers, sem se čudil, zakaj sin družine, ki se ponaša s takim dvorcem, arhitekturnim biserom, živi z mlado ženo v nekdanji vrtnarjevi hiški streljaj od dvorca, v tako skromnih razmerah, kot so jih pač nekoč odmerili vrtnarju. Nikoli ga nisem vprašal, a verjetno njegova vzvišena mati Mary ni bila ravno očarana nad novo snaho. S skupino smo šli pogledat hiško, v kateri Robert še vedno živi. Malce zaraščena opečna hiška, s strmo sivo streho in belimi okni, predstavlja dom, v katerem se med knjigami, slikami, fotografskim arhivom, lončki s sadikami in drugim znajde le Robert. A Roberta je ena sama ljubezen, ne le do Corinne, do vsega. Nekoč mi je zaupal, da se v prostem času udejstvuje tudi kot protestantski pastor. Vselej je pripravljen priskočiti na pomoč, na vse gleda s pozitivne strani, a pri tem nikoli ne zveni kot nekateri sodobni ezoteriki. Njegove žive oči razorožijo še takega skeptika.Biti zvest samemu sebi je gotovo eno od vodil, ki Robertu riše nasmeh na ustnice. Osrečuje ga življenje sredi hortenzij, čeprav se vsak dan velikokrat sprehodi skozi enega najlepših grajskih vrtov na tem koncu Francije. Tudi dvorec, v katerem bi lahko živel, je del te zgodbe. Lepota kot religijaDvorec v parku je zame ena najlepših zgradb. Ne morem ga pozabiti, zaradi specifične arhitekture, veličastnih dimnikov, ki vzbujajo asociacije na parniške dimnike; velikanskih oken, razdeljenih na ducate kvadratkov; zidov, obraščenih s sroboti, plezavimi hortenzijami in z vrtnicami. Za dvorcem je terasa, tlakovana s kamnitimi ploščami in obdana s hortenzijami ter drugimi okrasnimi grmi. Z nje bi lahko fotograf posnel motive za razglednice. Na teraso stopiš iz salona, ki impresionira z bauhaus okni in galerijsko višino, tapiserijami E. C. Burne-Jonesa in vrhunskim pohištvom. Pod teraso se proti obali spušča pobočje, poraslo z visokimi cedrami, bori in drugimi izbranimi drevesi. Prehod med dvorcem in strnjenimi drevesi ustvarja lepo pokošena trata, z nekaj grmi in soliterji. Vse je videti popolnoma naravno. Tu se od februarja do junija razcvetajo velikanski rododendroni, azaleje, kamelije, floridski dreni in magnolije. Pobočje je lepo valovito; med drevesi se izgublja pot, označena s številkami, natisnjenimi na letaku, ki smo ga dobili ob nakupu vstopnice. Žal se je z leti zarasla pot do točke, kjer je nekoč sloviti Claude Monet naslikal motiv obrežja s hiško in morjem. Ob dvorcu so urejene cvetlične grede, napol skrite med grobo ometane zidove, polne hortenzij, pušpanov, fuksij, okrasnih trav, perunik in drugih trajnic. Ena izmed poti je obrobljena z alejo velikih metličastih hortenzij. Ob prvem obisku parka des Moutiers pred leti sem menil, da so Malletovi bogataši, z dvorcem, kakršen jim pristoji. Šele pogovor z gospo Mary Mallet mi je razkril, da je za vzdrževanje takšne posesti potrebno več denarja, kot ga lahko zberejo od približno 50.000 obiskovalcev, kolikor jih pride vsako leto občudovat dvorec in park. Zato so že pred desetletji ustanovili sklad, ki ga upravlja družina Malett in tako omogoča ustrezno nego parka in vrtov. V knjigi Rebirth of a Park, v kateri je Robert opisal zgodovino družinskega parka des Moutiers, je tudi citat njegove pokojne matere: Lepota je bila za nas religija. S tem je vse povedano.o travnati potki smo pristopicali od parkirišča do modro pobarvane lesene utice, za katero smo uganili, da stoji na začetku zbirke. Nihče ni vedel, kakšna je videti zbirka hortenzij na novem rastišču. In vendar je bilo vse kar se da preprosto: grmi med drevesi. Tako, kot se je izkazalo za samoumevno, da v utici prodaja vstopnice za ogled zbirke kar sama Corinne.