Že kar nekaj let je tega, ko je prišel Tomaž Domicelj na obisk na Radio Študent. Prišel je s kolegom iz Londona in želel mu je razkazati radijsko postajo. V studiu je potekal pogovor, Tomaž pa se je z Angležem ustavil pri tonskem mojstru in ogledovala sta si mešalno mizo. Gumbov, reglerjev in stikal je bilo na veliki mizi za tiste čase kar precej. »Za kaj je ta velik knof tu?« je vprašal gost iz Londona, tehnik pa je takoj odgovoril: »Ej, tole je ta glav'n knof – če ga stisneš, se vse ugasne: studio, ton, štrom, miza...« Jasno, Tomaž Domicelj je seveda takoj pritisnil na gumb. Sledilo je nekaj na hitro izrečenih grdih besed, nervoza, nato smeh in kar nekaj časa je trajalo, da so se aparature spet segrele in je Radio Študent lahko spet oddajal v živo. Takšen je pač Tomaž, pa kadarkoli bi se to zgodilo – lani ali pred štiridesetimi leti. Zadnjič ga je nekdo vprašal, ali bi lahko živel brez glasbe. »Si nor! Jaz sem zasvojen z glasbo! Brez sonca cvetja ni in roža oveni, brez glasbe prazen je in osamljen svet!« Tu ni ugovora. Prvinska otroškost v njem in njegov trmasti prav. Je pač tako, da Tomaž, česarkoli se že loti, to počne vedno »na polno«, z vso energijo, ki jo premore, do skrajnosti strastno. Predvsem to velja seveda za njegov svet glasbe. Glasen, povsod ga je dovolj, ampak to že štirideset let. »Prvo pesem sem napisal v gimnaziji, ko sem prišel z morja leta 1966, prvo ta pravo pa leto kasneje. Leta 1971 sem jo v Londonu posnel, potem pa nanjo pozabil. Pred osmimi leti jo je kolega odkril na nekem traku in zdaj jo spet igram – Zgodba o kravi, plešastem človeku in policajih.« Spomin je močan, pripoved postane – kakor je to nenavadno – še glasnejša, povedano je še bolj doživeto: »Takrat sem že vedel, da se bom ukvarjal z glasbo. Pravzaprav sem vedel, da bo glasba najpomembnejša stvar v mojem življenju, še preden sem šel v šolo. Takrat, leta 1967, pa sem vedel, da bom kantavtor. Leto '67! Jebemti, kakšno leto je bilo to! Beatli so prišli s svojo All you need is love, pa Hendrix, pa... to je bilo tako lepo leto, to je bilo tako svetlo, pozitivno leto. Takrat sem šel prvič v London. Tja si lahko prišel kot študent le, če si šel delat na farmo. Ja, na farmi sem delal. Pa ne dolgo. Ja, seveda, pizdarijo sem naredil in so me vrgli iz hostla, ampak London leta 1967 je bil nepozaben. Bil je kot veliki pok – a si predstavljaš: pri nas nič, neka beda parih plošč, tam pa glasbena meka! Noro!«Iz Londona je prišel z orglicami in kitaro in natančno je vedel, kaj bo delal, kaj mu bo dajalo energijo, v čem bo užival. In po čem si ga bomo zapomnili, ga poznali. Tomaž Domicelj, ki je na odru kot doma, saj se tam tudi najbolje počuti: »Od šestnajstega leta igram; najprej v bendu Helioni na Šubičevi... Stalno sem pel, rad sem bil na odru, rad sem nastopal.« O njem bi lahko nastalo veliko pripovedi. Recimo o Tomažu, ki je ustvarjal za otroke in so si ga najmlajši zapomnili celo kot pravljičarja. O tem bi znali več povedati otroci.Pa o Tomažu, briljantnem študentu angleščine in izvrstnem prevajalcu. O tem Tomažu bi znali več povedati vsi tisti, ki so brali njegove prevode, ali študentka, ki je pred leti diplomirala s temo »Slovenski kantavtorji Domicelj, Šifrer in Smolar«, pa študentka, ki je pred leti iz njegovih prevodov iz angleščine magistrirala na fakulteti v Gradcu.O Tomažu kot izvrstnem kuharju vedo vse najboljše povedati le žive priče, vendar bo fama o nepopisnem kulinariku zagotovo počasi izpuhtela zaradi zakonitosti narave – to pač velja za vse žive priče – in pa zato, ker je eden izmed gurmanov, ki ljubosumno skrivajo svoje recepte. Na vprašanje, kako pripraviš purana na francoski način, ki je ena njegovih specialitet, namreč dosledno odreže: »Na francoski način.« Glede marmelad, ki jih neumorno dela iz sadežev, ki jih nabere sam, torej iz ringloja, fig, smokev, drnulje, jabolk, hrušk, češenj, višenj, breskev, sliv, rozin, treh vrst grozdja, kutin, je stvar še nekoliko bolj zagatna. Očitno so zelo dobre, kajti dokazi o njihovi okusnosti sproti izginjajo. Tudi njegova zbirka škotskih in irskih viskijev ima dokaj omejen rok trajanja, kajti tudi ljubitelji te žlahtne pijače vedo povedati, da se proizvaja v glavnem zato, da bi jo popili. O Tomažu Domicelju kot kitaristu bi znali več povedati glasbeniki, čeprav je res, da ostaja še vedno v ušesu vsaj tisti njegov kitarski uvod popevke Človek, ki ga ni, ki jo je na davnem opatijskem festivalu zapela Majda Sepe. Ostaja pa njegova glasba. Ne glede na to, ali ti je Tomaž Domicelj všeč ali ne. Gre namreč za glasbo. Za sledi, ki ostajajo. Definitivno. Teh štirideset let je zaznamoval s svojim večnim uporništvom, z bluesom, folkom, rockom, beatom. S komadi, ki so šli v uho, pa tistimi, ki ostajajo in bodo še dolgo aktualni zaradi besedil, s komadi, ki so ponarodeli, kot Slovenskega naroda sin. Teh štirideset let, ko je delal dobro, brezkompromisno in otročje zaletavo, vedno po poti, ki si jo je začrtal sam in ji potem trmasto in za vsako ceno sledil. Ni prenesel blefa in zato je za mnoge nesprejemljivo neposredno, kaj neposredno, grobo in ostro povedal svoje vsakomur, ki je le packal po glasbi, ki jo ima tako rad. »Na gobec...Tomaž... Veš kaj, on ima predvsem rad muz'ko. On bi ovenel brez muz'ke,« je preprosto povedal njegov kolega, nekdanji glasbeni urednik na Radiu Slovenija in Valu 202 Tomo Pirc. e kar nekaj let je tega, ko je prišel Tomaž Domicelj na obisk na Radio Študent. Prišel je s kolegom iz Londona in želel mu je razkazati radijsko postajo. V studiu je potekal pogovor, Tomaž pa se je z Angležem ustavil pri tonskem mojstru in ogledovala sta si mešalno mizo. Gumbov, reglerjev in stikal je bilo na veliki mizi za tiste čase kar precej. »Za kaj je ta velik knof tu?« je vprašal gost iz Londona, tehnik pa je takoj odgovoril: »Ej, tole je ta glav'n knof – če ga stisneš, se vse ugasne: studio, ton, štrom, miza...« Jasno, Tomaž Domicelj je seveda takoj pritisnil na gumb. Sledilo je nekaj na hitro izrečenih grdih besed, nervoza, nato smeh in kar nekaj časa je trajalo, da so se aparature spet segrele in je Radio Študent lahko spet oddajal v živo. Takšen je pač Tomaž, pa kadarkoli bi se to zgodilo – lani ali pred štiridesetimi leti.