Filmski industriji metamorfoze moških v ženske (in tudi obratno) ter temnopoltih v belce (in v drugo smer), niso niti najmanj tuje, četudi je v resničnem življenju strpnost do takih odločitev pri večini ljudi vse prej kot velika. Film Bela modela nas preko oči dveh temnopoltih policajev, preoblečenih v beli razvajenki, popelje v svet bogatih in ... še bolj bogatih, ki pa imajo, verjeli ali ne, precej več problemov, kot bi bilo za pričakovati. Bela modela je eden tistih filmskih absurdov, ki prav zaradi svojega popolnega idiotizma, kiča in plehkosti, izpade bolj zanimiv in zabaven, kot pa bi mu sprva lahko pripisali. Transformacija dveh temnopoltih policajev v beli tepki, sprva morda izgleda kot še ena izmed cele vrste šal na račun Michaela Jacksona, toda kmalu se izkaže, da je to komedija na račun plehkosti bele (bogate) Amerike, kjer nihče ne opazi očitnega, temveč se vse smatra zgolj kot nova muha ali pa nova lepotna operacija vsega sitih osebkov. Vedno nove zabave, neomejena nakupovanja, stalno ponujanje lepotic in lepotcev za partnerja ... to so življenjske sanje velike večine, toda kot lahko razberemo iz podtonov filma, je to zgolj prazna utvara in fasada, nič manj lažna kot nova identiteta junakov filma. Nesreča bogastva je namreč v tem, da ga ni nikoli dovolj, to pa za sabo prinese večno zavidanje, rivalstvo in predvsem lažne prijatelje, ki ti ob prvi ugodni priložnosti zabodejo nož v hrbet. Bela modela tako, poleg neskončnega števila izumetničenih gagov, obdela vse stereotipe o bogataših, blondinkah, policajih, mišičnjakih, glasnih ljubosumnih črnkah, lovcih (in lovkah) na denar ter nasploh o belih in temnopoltih ljudeh, toda na tako brezkompromisen način, da se gledalcu zazdi, da v vsem skupaj vendarle tiči nekaj resnice. Vsekakor gre pohvaliti predvsem neverjetno maskersko delo, ki je glavna junaka naravnost strašljivo približalo podobi (s 1000 in eno lepotno operacijo "popravljenih") sodobnih bogatašinj. To, da ju gledalec kljub vsemu takoj loči od "originalov", ostali liki v filmu pa ne, pa zanimivo zgolj utrjuje poanto filma. Škoda le, da film, bolj ko gremo proti koncu, postaja parada čimbolj smrdečih prdcev, čimglasnejšega iztrebljanja, akcijskega kaosa z obveznim prestrezanjem krogel, namenjenih ljubljeni osebi in seveda katarzičnega končnega skupinskega objema, kjer vsakdo dobi, kar si zasluži. Toda to je pač davek, ki ga zahteva neskončna absurdnost zgodbe, brez katere bi film lahko služil kvečjemu za uničevanje možganskih celic, a ki hkrati filmu preprečuje kakšno bolj domiselno razvitje prisotnega potenciala. Lep živopisan pozdrav :-)