Največja in najpogostejša težava na začetku precej običajnega zakona je, da se navzlic krhkosti, ki jo imajo zakoni v današnjem času, in ugodnim priložnostim, ki jih imata zakonska zavezanca, da se odtujita, človek že zaradi tradicije ne more izogniti neprijetnemu občutju o prihodu na cilj in zatorej o končni točki ali, bolje povedano (kajti dnevi se vrstijo neusmiljeno in konca ni), da je prišel trenutek, ko se je treba posvetiti drugim rečem. Dobro vem, da je to občutje pogubno in zmotno in da je, če mu podležemo ali ga vzamemo kot gotovost, vzrok, da se toliko obetajočih zakonov izjalovi, ko zakoni komaj postanejo. Dobro vem, da je treba to takojšnje občutje premagati in se ne posvečati drugim rečem, temveč ravno njemu, zakonu, kot da bi bila to najpomembnejša gradnja in naloga, ki jo ima človek pred seboj, celo tedaj, ko misli, da je naloga že izpolnjena in zgradba postavljena. Dobro vem vse to, a vseeno sem imel, ko sem se poročil, že med poročnim potovanjem (šla sva v Miami, New Orleans in Mehiko, potem v Havano) neprijetni občutji, in še zmeraj se sprašujem, ali je bilo ali je drugo samo utvara, ki sem si jo izmislil ali jo izbrskal, da bi potlačil ali premagal prvo. Omenil sem že prvo nelagodnost, ki mora biti, glede na to, kar človek sliši, in zaradi vrste šal na račun tistih, ki se nameravajo poročiti, in zaradi mnogih tozadevnih negativističnih pregovorov v mojem jeziku, skupna vsem mladoporočencem (zlasti moškim) na začetku nečesa, kar se nerazumljivo zdi in je občuteno kot konec tega nečesa. Nelagodje je povzeto v zelo strašljivem stavku in ne vem, kaj naredijo drugi, da ga premagajo: »Kaj pa zdaj?«