Nikoli nisem mislila, da pišem za otroke, ali pa še celo za »to in to starostno stopnjo«. Pisanje je bilo pač moj način iskanja prispodob za to, kar se dogaja, neke vrste šala. In otroci so seveda ljudje, taki in drugačni, in z njimi se zelo rada družim. Vedno me očarajo s pogledom na svet, ki je zanje tako nov. In pogledati na stvari, ki si jih navajen, skozi otroške oči, čisto na novo, je tudi »poučno«. Res pa sem vse svoje zgodbe napisala pri polni službi in sčasoma postane to kar utrudljivo. Zato sem se disciplinirala in pisala le v počitnicah, ki sem jih prav zaradi tega težko čakala. Vesoljsko jajce sem pisala v zimskih počitnicah na kmečki peči pri Angelci pod Blegošem, pa so bile počitnice prekratke, zato sem se doma še isti večer za dolgo zaklenila v kopalnico in jo dokončala.