Nova profesorica začne uro psihologije. »Tisti, ki misli, da je neumen, naj vstane,« reče. Čez čas se Peter postavi na noge. »Torej meniš, da si neumen, Peter?« pravi profesorica. »Ne, gospa, toda nerodno mi je videti, da stojite čisto sami.« vulgarnemu humorju. Moški se tudi več smejijo kot ženske, ker humoristično situacijo zajamejo v celoti, ženske pa se bolj posvetijo podrobnostim. Na splošno se ženske bolj zabavajo kot moški. Robert Provine, ameriški nevrolog, je vzel pod lupo ženitovanjske oglase v časnikih. In ugotovil je, da ženske iščejo moške, ki jih bodo spravili v smeh, moški pa jim to tudi obljubljajo. Sicer pa se moški bolj smejijo, če so v moški družbi, ker hočejo pač pokazati »pripadnost«, ženske pa se bolj smejijo v prisotnosti moških, kar je tolmačiti kot znak erotične odprtosti. Tudi angleški psiholog John La Gaipa je preučeval učinke različnih vrst šal. Intelektualne besedne igre, ugotavlja, vzpodbujajo pogovor, medtem ko ga agresivni dovtipi zavirajo, če je tarča kdo od prisotnih. Smeh se najdlje razlega, kadar je šala naperjena proti kaki zunanji skupini oziroma če je kritiki izpostavljena kaka telesna ali moralna slabost prisotnega člana, sicer pa smeh zelo pogosto sprošča napetost ali preveč formalno vzdušje. Smeh je sploh nekakšno družbeno lepilo. Novorojenček, poudarja nevrolog Provine, se zasmeje, ko prepozna obraza staršev. In smeh je tudi nalezljiv! Leta 1962 je epidemija smeha v Tanzaniji »okužila« tisoč ljudi in zato so morali zapreti veliko šol …