Ko ti hodi nasproti Renato Vugrinec z roko v roki z ženo Marino, je to impresiven pogled. Oba visoka, sloka, samozavestna. Športno elegantna, karizmatična in opazna. Kot kipa izpod roke istega umetnika. Sta tiste vrste par, o katerem si misliš to se je moralo zgoditi. Njuna zgodba je kot iz filma, in ko jo Renato pripoveduje, mu zažari obraz in oživi telo. »Bili smo na treningu na Primorskem, ko sem se zastrupil in so me sredi noči pripeljali v bolnišnico. Sprejela me je mlada sestra, me oskrbela, spregovorila nekaj besed in odšla. Meni pa ni šla iz glave, in ko sem odhajal iz bolnišnice, sem prosil za njeno telefonsko številko. Niso mi je dali. Zato pa jo je od nekod izvohal Aleš Pajovič, takratni klubski kolega. Prinesel mi jo je na listku, a sem ga pozabil na mizi hotela, ko smo se vračali v Celje. Vrnili smo se že čez nekaj dni, dobil sem isto sobo in listek je bil še zmerom na mizi. Nikoli prej nisem klical dekleta, ki ga nisem poznal. Njo sem v enem popoldnevu klical štirikrat. In trikrat se je izgovorila, da nima časa. Četrtič sem bil že malo jezen, in morda je to le pomagala, da je privolila, da gre z mano na pijačo. Ko sva se pogovarjala, sva oba imela občutek, da se poznava že dolgo dolgo, in tako se je začelo najino prijateljevanje. A je trajalo še dolgo, preden sva začela hoditi. Kot norec sem se vozil po trikrat, štirikrat na teden takoj po treningu ali tekmi na Primorsko in soigralci so si izmislili vrsto šal na to temo. A se je splačalo. Zdaj je moja žena, ponosen sem nanjo, ker je sprejela težko odločitev pustiti vse za sabo in se preseliti v Celje, maja pa pričakujeva prvega otroka.«