Človek te vremenoslovce res težko razume. Mislili bi si, da bodo ja vedeli, kaj nam po pomladi sred februarja še pripravlja atmosfera, če že vsak kmet ve, da "svet' Matija led razbija, če ga ni, ga pa nar'di". Pa se ne pustijo zmesti. "V določenih obdobjih pač obstaja nagnjenost do določenih vremenskih procesov, ki jih beleži ljudska vremenska prognoza," je na narodno modrost navrgel Andrej Velkavrh. "Toda topla obdobja so imeli tudi v srednjem veku, da so se ljudje selili visoko na sever in na Škotskem gojili trto." Omajalo ga ni še tako vztrajno lomljenje palcev z vprašanji, kje je pregovorna ljubljanska megla, kje ledene zime, kje nevzdržno vroča poletja? "Vreme se nenehno spreminja," je potrpežljivo odgovarjal, "za klimo pa tega ne moremo reči, ker za to gredo stoletja, mi pa nimamo podatkov za preteklost. V tem stoletju se bistveno že ni spremenila: še vedno imamo štiri letne čase, pa tudi količine padavin so si v povprečju enake in temperature podobne." No, tako na hitro pa že ne bomo opravili. ZDA, kjer je obsedenost z napovedovanjem vremena v vseh barvah in oblikah dosegla vrh v posebnem televizijskem vremenskem kanalu, na katerem štiriindvajset ur na dan s satelitskimi posnetki in pisanimi vremenskimi slikami spremljajo in komentirajo izključno le vremenske pojave, je lani razburil El Ninjo. Pojav, ko se običajna pot Humboldtovega toka, ki obliva pacifiške obale Južne Amerike in ki je podoben zalivskemu toku v Atlantiku, spremeni. Morski tok, ki je v ameriški javnosti julija lani zasenčil vrh Nata v Madridu? Zakaj ne bi bil torej kriv še za stoječi val visokega zračnega pritiska, ki se že par tednov ne premakne iznad Slovenije, če naj bi že pripeljal do poplav v južni Ameriki in Kaliforniji? "Ker je potrebno za prognostično karto gibanja zračnih tokov nad Evropo za več kot tri dni vzeti podatke s celega sveta, posredni vplivi verjetno so," je začel Trontelj, "če se tak energetski tok spremeni, so procesi v ozračju drugačni, saj se zrak vedno segreva in ohlaja od zemeljske površine, neposredno od sonca pa skoraj nič. Če se torej pri tleh spreminjajo razporeditve toplih oceanskih mas, je razumljivo, da se s tem tudi zrak drugače segreva. Posledice so potem na eni strani suše, na drugi pa poplave, ki jih običajno ni." Prav, zakaj pa do tega pride? "El Ninjo je naraven pojav, običajno se zgodi na vsakih deset do dvanajst let, sedaj nekoliko pogosteje. Zakaj se smer toka spremeni, pa ni še čisto raziskano. Tisti, ki vse spremembe pripisujejo človekovim posegom, pravijo, da je za to odgovoren človek s toplo gredo in uničevanjem ozonske luknje. Ni pa nujno." Saj res, mogoče smo si pa sami krivi. Namamkamo, izsušujemo, umetno snežimo, smetimo, naravo prilagajamo svojim potrebam, namesto da bi se ji sami prilagajali. Predvsem pa si vsak po svoje odgovarjamo na eno najmodernejših vprašanj ob koncu drugega tisočletja: ali lahko z vsem tem vplivamo na podnebje? Najbolj strašljivi scenariji, po katerih naj bi že naši otroci doživeli poplavljanje morja zaradi taljenja ledu, so bili izločeni kot pretirani. "Če gledamo temperaturne razporeditve na severnem polu, ugotovimo, da se tam še nič ne segreva," odgovarja Trontelj, "vprašanje pa je tudi, ali bo segrevanje določenih področij res tako slabo. Za tista, kjer je sedaj vegetacija bujna in so pridelki dobri, verjetno bo, ni pa rečeno, da ne bi Sibirija, ki je sedaj neuporabna, postala žitnica. Konec koncev je bilo v nekem obdobju nastajanja Zemlje veliko aktivnih vulkanov, ki so izbruhali mnogo več tako imenovanih toplogrednih plinov, kot jih sedaj industrija." Spremembe v dobi enega človeškega življenja so razmeroma majhne in po Trontljevem mnenju danes niso še tako ekstremne, da bi se morali na vrat na nos odpovedati civilizaciji. "Na to je treba primerno opozarjati," pravi, "ne pa tako, da delamo večjo škodo, kot bi jo naredili, če bi molčali." Taka škoda je za meteorologe menda nastala s tem, ko so jim konec osemdesetih Zeleni preprečili postavitev meteorološkega radarja na Slavniku, ker naj bi bilo njegovo sevanje škodljivo za okolje. Radar, s podobnimi v Ameriki prežijo na tornade, bi največ pomenil pri opozorilih na bližajoče se izredne razmere, bodisi poplave ali neurja, poleg tega pa bi imel velik pomen pri meritvah prostorske razporeditve padavin. Sedaj padavine merijo na posameznih točkah z dežemerji, če pa bi želeli dobiti primerno sliko o njihovi razporeditvi, bi potrebovali radarske meritve. Hidrometeorološki zavod ima radar, ki pa je že presegel svojo življenjsko dobo, trenutno le na Lisci, tisti, ki je bil namenjen za Slavnik in ki je stal okoli milijona ameriških dolarjev davkoplačevalskega denarja, pa je sedaj v Ameriki na popravilu, ker je v sedmih letih, kar ni bil uporabljan, zastarel. Toda, ali so taki radarji zares škodljivi? "Seveda so, če se usedete na anteno," meni Trontelj, "zato pa bi bili postavljeni na takem mestu, da sevanje ne bi bilo nevarno. Vendar je človek po naravi tak, da verjame vsemu napisanemu in človeška nevednost je na nekaterih področjih tako velika, da je z njo mogoče manipulirati."