Grem ti jaz v akcijo: preiskava stanovanj. Bilo je še v aprilu. Ali pa maju? Ne. Aprilu. Stanovanje je v stavbi, družbeni, ne, bilo je maja. In to druga polovica maja. Spomnim se, da je deževalo. Pokliče mene kurir, naj se javim v vrtec. Kaj je? Kaj se dogaja? Gledajo televizijo, sneži, šumi, nič se ne sliši. Kaj se dogaja? Peta kolona je obrnila anteno. Vzamem pumparico in, hop, na zadnje nadstropje. Potrkam na vrata, nič. Pritisnem na kljuko, zaklenjeno. Potrkam spet, vrata popustijo. Tisti v stanovanju se je potuhnil. Pregledam hodnik: po zidu visijo nekakšne vrečke. Stopim zraven in pogledam, kaj je v njih. Pa niso vrečke, ampak opanke, obešene na klin. Po tem sklepam, da imam opravka z bivšim kmetom. Na obešalniku visi šlafrok, na reverju značka: prekrižana srp in kladivo. Jasno, oče je bil kovač, mati kmetica. Grem v dnevno sobo: Takoj opazim, ni televizije, ni zvočnikov, ni tako imenovane ferštekerije. Priplazim se do naslednjih vrat. Mimogrede pod foteljem opazim telefon. Vključim ga, pritisnem gumb, da bi slišal, komu je bil namenjen zadnji klic, od koga je dobival navodila. Zasedeno. Slišim kukanje. Stopim v drugo sobo in tam ura na zidu devetkrat zakuka. Stopim bliže, a ni črna kukavica, ampak dvoglavi beli orel, oglaša se, ker mu je nekdo odbil eno glavo in ga prefarbal na črno. Kaj čem, dokazni material, vzamem uro, pa naprej. Moral bi na teraso, ampak nočem skoz vrata, zrinem se skoz kopalnično okno. Mimogrede spet zavrtim telefon, spet zasedeno. V kopalnici čudež! Skladišče vojaškega materiala. Na kupe, pol ga ni niti skritega. Najdem: ščetko za čiščenje redenika, brisače za brisanje tankov in detergent za strojno pranje gosenic, o.b. tampone za artilerijce, pilico za vrezovanje zarez v puškino kopito, hidrogen za hidrogensko bombo, losion za usmerjanje raket, naletno milo presenečenja in še marsikaj drugega, kar spakiram v škatlo in zložim zraven dokazne ure. Mimogrede spet poskusim telefon. Zvoni. Oglasi se nekdo po srbočrnogorsko, glas mi je znan, a ga slišim kakor skoz meglo, dokler se ne spomnim, kdo je: moja nadrejena komanda. Spustim slušalko, pa nazaj v kopalnico, pa skoz okno, pa na teraso. Tam kup prepletenih in pretrganih žic. Kaj čem, vzamem v roke in začnem razvozlavati in povezovati, dokler mi ne ostaneta zadnji dve. Ko zvežem še ti dve, se mi zabliska pred očmi: svinje petokolonaške so mi podtaknile kratek stik. Pridem k sebi, pogledam naokoli, okoli mene tema. Vrnem se v sobo, ni dokaznega materiala. Stečem v štab, čestitajo mi, antena je spet prav obrnjena. Zakaj pa sedijo v temi, zakaj ne gledajo dnevnika? Ni elektrike, peta kolona je nekje naredila kratek stik.