Naslednje jutro drvimo na internet. Pregledamo veliko internetnih strani, ki poročajo o situaciji v Keniji. Ozračje v hotelu se je spremenilo. Osebje, ki se je prej trudilo biti z nami prijazno, se zdaj obnaša drugače. Vsi so bolj mrki in zamišljeni. Od njih ne izvemo nič, verjetno so jim tako naročili. Dekleta iz bara nam povedo, da že nekaj dni ne odhajajo domov, ker je prenevarno. Ko se vrnemo na recepcijo, zagledam oboroženega moškega v uniformi. Vprašam ga, kako je zunaj. »Bolje je, da ne hodite ven,« odvrne. Nekateri turisti še vedno hodijo na izlete, samo da z oboroženim spremstvom! Gremo še do glavnega vodje turističnega centra. Z hladnim izrazom na obrazu nam zagotovi, da je zunaj vse v redu. Vrnemo se v sobo z internetom in pogledamo na spletno stran www.fco.go.uk, ta stran se nam zdi najbolj ažurirana. Piše, da se razmere se v državi zaostrujejo in da je že okrog 300 mrtvih, v debelem tisku pa, naj se turisti vrnejo domov! Vrnemo se v recepcijo, kjer so razne skupinice turistov različnih narodnosti. Vsak pripoveduje svojo zgodbo. Skupina Italijanov pripoveduje, kako so se z avtobusom morali izogniti izogniti goreči barikadi. Drugi poročajo o sabotaži na železnici. Prvič zares začutim, da želim domov! Začnemo iskati način za vrnitev. Kakšen dopust je to, če smo samo enkrat prišli do plaže, saj smo ves čas na internetu, telefonarimo ...