Eden njegovih najbolj legendarnih golov je tisti iz tekme proti Juventusu, ko mu je Pirlo poslal dolgo žogo v kazenski prostor, branilec Montero, ki je skočil pred njega, je bil za nekaj centimetrov prenizek, tako da je priletela Pippu na nogo, od koder se je čudno odbila nazaj, kar je Montera, ki je poskušal popraviti napako in se vrniti na pozicijo, dodatno zmedlo, da je iz igre izpadel še drugič. Nakar se je s hrbtom proti vratom obrnjeni Pippo, ki nikakor ni mogel videti, da je Juventusov vratar Buffon pritekel za njegov hrbet stoodstotno prepričan, da ni variante, da bi Inzaghi žogo spravil mimo njega, obrnil, pri tem zgubil ravnotežje in Buffonu žogo med padanjem vstran poslal v gol med nogami. Vražje. Samo tam je bila prosta pot in tja jo je poslal. Voden zgolj s svojim goleadorskim transom. Zdi se, da bi bilo vseeno, če bi mižal. Antologijsko »pocarski« gol brez konkurence. Gol, podoben golom iz gneče na šolskem igrišču, ko se ne ve, kdo igra s kom in proti komu, le v nekem trenutku nekdo dvigne roke in začne slaviti, češ da je zadel, ne glede na to, da nihče sploh ne ve, kakšen je rezultat. To je on. Pippo. Patološki primerek centerforja.