Nogomet se igra zaradi golov, v nogometu se najbolj ceni gol, gol je edini resen dokaz nogometnega obstoja, goli ostanejo zapisani, igra se pozabi, z goli najlažje zasloviš. Leta 2000 je FIFA sestavila seznam 100 največjih nogometašev vseh časov in na njem je vsega osem branilcev: Franz Beckenbauer, Boby Moore, Alan Hansen, Frank Rijkaard, Daniel Passarella, Giacinto Facchetti, Franco Baresi in Paolo Maldini. Branilci pač ne zadevajo. Franco Baresi je v 532 tekmah, kolikor jih je odigral za Milan, dosegel vsega 16 golov. Vsega 16-krat je lahko stekel proti navijačem in vsega 16-krat je bil deležen posebnih ovacij, vsega 16-krat je doživel nogometni orgazem. Praviloma je teren zapuščal zgolj kot pošten proletarec, ki je opravil svoje delo.Filippo »Pippo« Inzaghi, strelec obeh golov v sredinem finalu lige prvakov, je druga zgodba. On živi od golov. In za gole. Obsedenec. »Rojen v offsidu,« se je o njem izrekel sir Alex Ferguson. Pippova želja dati gol meji na patološkost. V nekem intervjuju pred leti je izjavil, da ga kdaj ponoči tlači mora, ker ga v sanjah zgreši: »Od tega živim, za to me plačajo.« Rojen je bil leta 1974 v mali vasici San Nicolo očetu Giancarlu in mami Marini. Kot zanimivo lokalno primerjavo omenimo, da mu je v slovenski reprezentanci po letih še najbližji tri leta mlajši Ermin Raković. Navkljub vzdevku Pippo, temu, da je od otroštva naprej njegov glavni idol mišek Miki, ter navkljub navidezni krhkosti, ki pri opazovalcu ustvari napačen vtis, da gre za majhnega in šibkega človeka, je visok solidnih 181 centimetrov oziroma težak 74 kilogramov. Ob nogometu je končal srednjo trgovsko šolo. Za hobi lovi ribe in gobari. Pippo se je razvijal, ko smo se na teh prostorih nekoliko manj ukvarjali z nogometom in več s politiko. V sezoni 1991/92 je za Piacenzo kot najstnik odigral dve tekmi, od koder so ga posodili v Leffe, kjer je v ligi C1 v 21 tekmah zabil trinajstkrat. V sezoni 1995/96 je v dresu Parme debitiral v prvi italijanski ligi. Že naslednje leto je v dresu Atalante s 24 doseženimi goli postal prvi strelec lige in osvojil naslov najboljšega mladega igralca. Naslednjo sezono je prestopil k Juventusu in z njim osvojil naslov italijanskega prvaka. Za črno-bele je v treh letih v 120 tekmah dal 57 golov. Leta 2001 pa ga je v napadu Juventusa zamenjal Davide Trezeguet. Pippo se je moral preseliti v Milano. Najprej je okreval po poškodbi kolena, nakar je v paru s Ševčenkom začel zabijati gole. V sezoni 2002/03 je z Milanom postal evropski klubski prvak, naslednje leto prvak Italije, medtem ko leta 2005 v finalu evrolige, ki ga je Milan izgubil proti Liverpoolu, Pippo ni igral. Z Milanom je postal najbolj uspešen italijanski strelec v evropskih pokalih, s prvega mesta pa je izrinil Interjevega napadalca iz osemdesetih Alessandra Altobellija. Še pred kakšnima dvema meseca se je o Pippu, ki je v ligaškem tekmovanju do tedaj zadel vsega dvakrat, dalo prebrati, da je ljubosumen, ker je Milan kupil brazilskega zvezdnika Ronalda, ki je v italijanski ligi doživel preporod. Pippo je tedaj izjavil: »Nikoli nisem imel negativnih pomislekov. Mislim, da je moj odnos z Milanom prav poseben, med nami je nekaj posebnega. Spomini na zmage in zadetke so edinstveni in niso nekaj, kar bi se dalo izbrisati. V klubu mi še vedno zaupajo, tako trener kot tudi navijači. Upam, da bom tu igral do konca svoje kariere.« Potem je prišla povratna četrtfinalna tekma z Bayernom, ko je Milan v Münchnu, po remiju 2:2 v Milanu, v gosteh premagal Nemce z 2:0. Drugi gol je dal Pippo. Le kako drugače kot iz spregledanega prepovedanega položaja, v katerem je v svoji maniri večnega nezadovoljneža z vročičnim čelom ponovno občemel. Nizozemska legenda Johann Cruyff je o njem nekoč dejal: »Poglejte, on dejansko sploh ne zna igrati nogometa, vendar pa je vedno na pravem mestu.« Legendam sicer ne gre oporekati, vendar pa se, ko si človek ogleda kompilacijo Pippovih golov, ne more znebiti vtisa, da vseeno ne gre samo za pravi položaj v pravem trenutku. Človek je bil res velikokrat v stoodstotni priložnosti, ko je bilo treba žogo zgolj poriniti v gol. Zabil je tudi na vse druge možne golgeterske načine, z glavo iz skoka, z glavo iz padca, tako, da je v dveh korakih prehitel branilca in si pridobil prostor za strel, iz vseh mogočih odbitkov in popravkov strelov drugih. Vendar pa to niti niso goli, s katerimi se je Inzaghi zapisal v naš kolektivni nogometni spomin. Goli, po katerih je Pippo res slaven, res specifičen in neponovljivo italijanski, so na videz »pocarski« goli. Goli, ki jih on zna zmečkati skozi kaotičen splet lastnih in nasprotnikovih gibov nog ter rok. Goli, v katerih žogo praviloma sprejme s hrbtom obrnjen proti vratom, preden ustreli, pa izvede kombinacijo »podrtih« gibov, ki ga prej delajo podobnega ptičjemu strašilu kot elegantnemu tehničarju. Goli, pri katerih je žoga na videz stalno zunaj kontrole. A vprašajmo se, kateri od res genialnih nogometašev, kot Maradona ali Savičević, je žogo umirjal do konca? Nobeden. Za oba je bilo značilno, da je, četudi je bila nemirna, vedno končala na pravem mestu. In Pippo ima podoben talent. Čeprav se vse zdi nekontrolirano, je žoga na koncu na njegovi nogi. Eden njegovih najbolj legendarnih golov je tisti iz tekme proti Juventusu, ko mu je Pirlo poslal dolgo žogo v kazenski prostor, branilec Montero, ki je skočil pred njega, je bil za nekaj centimetrov prenizek, tako da je priletela Pippu na nogo, od koder se je čudno odbila nazaj, kar je Montera, ki je poskušal popraviti napako in se vrniti na pozicijo, dodatno zmedlo, da je iz igre izpadel še drugič. Nakar se je s hrbtom proti vratom obrnjeni Pippo, ki nikakor ni mogel videti, da je Juventusov vratar Buffon pritekel za njegov hrbet stoodstotno prepričan, da ni variante, da bi Inzaghi žogo spravil mimo njega, obrnil, pri tem zgubil ravnotežje in Buffonu žogo med padanjem vstran poslal v gol med nogami. Vražje. Samo tam je bila prosta pot in tja jo je poslal. Voden zgolj s svojim goleadorskim transom. Zdi se, da bi bilo vseeno, če bi mižal. Antologijsko »pocarski« gol brez konkurence. Gol, podoben golom iz gneče na šolskem igrišču, ko se ne ve, kdo igra s kom in proti komu, le v nekem trenutku nekdo dvigne roke in začne slaviti, češ da je zadel, ne glede na to, da nihče sploh ne ve, kakšen je rezultat. To je on. Pippo. Patološki primerek centerforja. Dva gola v finalu naj bi mu naročil sam Silvio Berlusconi, od liftinga brezhibno zategnjeni desničarski politik in šef Milana. No, kolajno, ki jo je prav tako dobil, je Silvio namesto okoli vratu stlačil v žep sakoja, kot da se mu ni podala h kravati. Ste opazili, kako je Pippo v sredo suvereno slavil pri prvem zadetku? Čeprav se je žoga povsem po nesreči, tako da je niti ni opazil, od njega odbila v gol, ni bilo opaziti nobene delitve zaslug s podajalcem Pirlom. Rivaldo, Zidan, Ronaldo, Ronaldinho in drugi zares veliki nogometaši niso pokazali tolikšnih emocij niti po svojih največjih mojstrovinah. On pa: »Hura, gol, dal sem ga, jaz sem ga dal, jaz, Pippo!« Le kako ga ne bi imel rad? ogomet se igra zaradi golov, v nogometu se najbolj ceni gol, gol je edini resen dokaz nogometnega obstoja, goli ostanejo zapisani, igra se pozabi, z goli najlažje zasloviš.