preseneča dejstvo, da je izmed avtorjev, ki se ukvarjajo z oblačilno kulturo, med folklorniki najbolj znana Marija Makarovič, ki je od šestdesetih let naprej s seminarji, predavanji, osebnimi svetovanji in knjižnimi objavami ter krajšimi razpravami folklornim skupinam posvetila precejšen del svojega raziskovalnega časa ter s tem vplivala tudi na terminologijo, povezano s kostumiranjem, ki se je v folklorni dejavnosti razvila. Od zadnjega desetletja 20. stoletja ob Mariji Makarovič stoji Janja Žagar, ki etnološki/kulturnoantropološki pogled, prepojen z osebnimi spoznanji, posreduje folklornikom na seminarjih, Angelos Baš pa kljub temu da je v terminološkem pogledu ob koncu osemdesetih let naredil bistvene premike, ostaja med folklorniki večinoma neopazen oziroma je opazen toliko, kolikor na njegova spoznanja opozarjamo/-jo drugi, ki s(m)o s folklorniki v stiku. Kot bom poskušal pojasniti, spoznanja etnologije/kulturne antropologije o oblačilni kulturi prihajajo v folklorno dejavnost z več desetletnim, glede nekaterih vprašanj z nekajletnim zamudništvom, čeprav moramo etnologi/kulturni antropologi po drugi strani priznati, da je folklorna dejavnost spodbudila tudi nekatere raziskovalne projekte in pospešila reševanje nekaterih etnoloških/kulturnoantropoloških vprašanj. Ob tem je treba upoštevati, da se folklorna dejavnost razvija samostojno, skladno s tradicijo, ki jo nosi, in s prepričanji tistih, ki jo zaradi poklicnih dolžnosti ali ljubiteljskega udejstvovanja usmerjajo. V tem pogledu je razvoj folklorne dejavnosti odločilno zaznamoval Odbor za folklorno dejavnost, ki je zaživel sredi sedemdesetih let pri takratni Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS), katerega naslednik je današnji Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD). Odbor naj bi strokovno spremljal delovanje ljubiteljskih kulturnih skupin in skrbel tudi za prenašanje ljudskega izročila v sodobnost. Leta 1980 je nastalo Združenje folklornih skupin Slovenije, ki je pri usmerjanju folklornih skupin aktivno sodelovalo deset let, potem pa zaradi sistemskih sprememb končalo svojo dejavnost. Zaradi strokovne skrbi, ob kateri se je razvijala folklorna dejavnost, je Janez Bogataj v začetku devetdesetih let lahko zapisal, da so folklorne skupine postale »vrhunsko specializirani 'živi muzeji'« (1992: 364) in njihov družbeni pomen pozitivno ovrednotil. V nadaljevanju so upoštevane štiri vrste virov, na podlagi katerih analiziram s kostumiranjem povezano terminologijo, ki je uveljavljena v folklorni dejavnosti, in sicer a) 42