Najbrž je bogokletno ali »državokletno« zmanjševati pomen dejanja, ki je polnilo naslovnice vseh časopisov in zapolnjevalo osrednji čas najbolj gledanih poročil. Še zlasti zato, ker je bil odziv policistov redko videna demonstracija popolne prisebnosti, poguma in usposobljenosti, ne da bi pri tem uporabili drobec sile več, kot je bilo potrebno. Marsikateri drobni falot, kaj šele demonstrant, jo skupi dosti temeljiteje za neprimerljivo manjše ogrožanje. Zato naj takoj odpravim dvome: policistom gre vsa pohvala za ukrepanje v situaciji, kjer so bila življenja na robu.Prav tako je jasno, da tak dogodek ne more kar tako mimo medijev in da ne gre za dejanje iz nekega odstavka črne kronike. Toda, ali res zasluži pozornost in asociacije, kakršne smo poslušali in brali iz dneva v dan?Nacionalna televizija se je odzvala s pripravljenim zgodovinskim pregledom najznamenitejših atentatov. Gavrilo Princip za uvod, v nadaljevanju John F. Kennedy, proti koncu Ana Lindh. S prvim atentatorjem vselej povezujemo izbruh prve svetovne vojne. Ameriški obračuni s predsedniki so videti bolj njihova interna zadeva, tako da domnevnega (a vseeno malo verjetnega) morilca Oswalda niso povezovali z mednarodno zaroto proti ZDA ali kar napadom na kontinent. Še največ skupnih točk je videti z umorom priljubljene švedske ministrice. Storilec je veljal za duševno bolnega, tako kot Josip Zagajski. Ko smo si gledalci Odmevov opomogli od asociacij na tretjo svetovno vojno (Balkan je preverjeno primerna lokacija za ustvarjanje tovrstnih grozot), je voditelj s skrajno zaskrbljenim obrazom postavil vprašanje – ali smo Slovenci na Hrvaškem varni? Počutje, ki ga je pri marsikom ustvarila nacionalka, me je spomnilo na začetek leta 1980. Takrat sem kot že dovolj izoblikovana in skoraj trideset let stara osebnost v uniformi doživljal ustvarjanje psihoze. Stražili smo Brdo, kamor naj bi se neznanega dne iz Kliničnega centra vrnil Tito. V javnosti je bilo kar nekaj panike, zlasti med ljudmi, ki so skusili drugo svetovno vojno. Starejše ženske so kupovale zaloge olja, sladkorja in testenin, vsaj za mesec dni. V vojski pa so višji oficirji predavali o ogroženosti Jugoslavije, ki jo je treba pred zunanjim sovražnikom obraniti za vsako ceno. Zunanji sovražnik so bili kar vsi po vrsti, od Italije do Albanije, oziroma vsi pakti, ki so jim naše sosede pripadale. Neuvrščenost ni bila vrednota, ki bi pomirjala. Neke noči so nas prebudili okoli druge ure in nam razdelili, kot so rekli, najnovejše injekcije proti vsem vrstam bojnih strupov. Ko smo hodili okoli Brda, ni bil daleč prizor, kako se s Karavank navzdol valijo smrtonosni oblaki. Vzdušje je bilo več kot tesnobno. Sam sem premišljeval, da je bila prav takrat daleč najmanjša nevarnost, da bi kdo napadel Jugoslavijo. Vsa vojska je bila pod orožjem, menda so nas šteli za četrto najmočnejšo v Evropi, imeli smo izkušnje z bojevanjem in okupator je imel izkušnje z nami, narod je bil enoten v pričakovanem žalovanju in Jugoslavija je še bila vrednota. Kdo razumen bi napadel? A vendar je bila ocena ogroženosti takrat najvišja in kljub delčkom zdrave pameti, kolikor smo je lahko ohranili, je bilo počutje skoraj psihotično.Vprašanje Tomaža Bratoža, voditelja Odmevov, o naši varnosti na tujem, je lahko pri marsikom vzbudilo tesnobo. A bi zdrav razum povedal, da smo po takem dogodku kvečjemu bolj varni, saj bi malokdo na Hrvaškem tvegal potrditev, da gre za državo, ki ogroža Slovence, torej za neke vrste selektivni terorizem. Hotelirjem je več do obračunavanja evrov kot do obračunavanja z idejami in Slovenci. Zato bodo poskrbeli, da se bomo počutili dobro. Seveda se povsod najde kdo, ki poveličuje ustaštvo, preganja Srbe in Slovence, a se to dogaja dovolj redko, da razen v primeru Joras in Podobnik ni potrebno mednarodno posredovanje.Seveda je res, da je treba incidente, kot je resna grožnja predsedniku vlade, tudi resno obravnavati. A je najboljše sporočilo dal kar Pahor sam. Na vprašanje o svoji ogroženosti je s skorajda malomarno neprizadetostjo odvrnil, da ne čuti ničesar takega. Na drugi strani se je enako mirno, a z odločno napovedjo varnostnih ukrepov odzvala hrvaška premierka Kosorjeva. Redko viden civiliziran dialog med Hrvaško in Slovenijo.A mediji temu le stežka sledijo. Razmere je treba zaostriti, saj se s tem zagotavljata branost in gledanost. Tako se je v Sobotni prilogi Dela pojavil komentar strokovnjaka za terorizem. Udarni naslov »Terorizem je tu! Čas je, da rečemo bobu bob!« je spet svojevrstna napoved tesnobnega počutja. Kljub avtorjevim opozorilom o posledicah pretiravanja z varnostnimi ukrepi bralcu ostane predvsem vtis naslova, ki iz doslej povsem mirne Slovenije dela državo, v kateri nevarnost kar preži na prebivalce. Besedilo dopolnjuje fotografija, ob kateri se bralec zazre v cev pištole, ki meri naravnost vanj. Občutek spominja na Bratoževo televizijsko demonstracijo bombe in njenega mehanizma, pri čemer se je najbrž vsaj polovica gledalcev instinktivno odmaknila od televizorja.Seveda se lahko strinjamo z oceno, da so izpolnjeni formalni znaki terorističnega dejanja. A vsebina je povsem drugačna. Teroristi so, vsaj zame, vrhunsko izurjeni ljudje z natančno izdelanimi načrti. Dejstvo, da se prav takim, ki v ničemer ne spominjajo nanje, saj so duševni bolniki, posreči kakšen atentat, ne spreminja slike terorizma. Prednost blodnih obupancev bo vedno v tem, da so nepredvidljivi in pogosto pretrd oreh za varnostne načrte. Če je Josip Zagajski tu, še ne pomeni, da je tu tudi terorizem.Kljub priznanju medijev, da sta Pahor in Kosorjeva pokazala prav tisto umirjenost, ki je potrebna v takih razmerah, taisti mediji s svojimi komentarji rušijo vse, kar je njima uspelo strpnega in razumnega vzpostaviti. S tem prevzemajo velik del odgovornosti, da se razmere še dolgo časa ne bodo uredile. Če rečem, da je Zagajski neke vrste revež, ki je preveč slabega doživel v svojem življenju, da bi lahko ohranil razum, nisem prav nič sočuten do njegovega dejanja. Prav tako vem, da ga je treba imeti na varnem. A Josip ni Gavrilo. In ko bi res prišlo do najslabšega scenarija, Josip ne bi zakrivil spopada med državama, kot tudi Gavrilo ni zakrivil prve svetovne vojne. Za tisto so bili takrat, kot bi bili za morebitno danes, odgovorni povsem drugi ljudje. Tudi iz medijev.ajbrž je bogokletno ali »državokletno« zmanjševati pomen dejanja, ki je polnilo naslovnice vseh časopisov in zapolnjevalo osrednji čas najbolj gledanih poročil. Še zlasti zato, ker je bil odziv policistov redko videna demonstracija popolne prisebnosti, poguma in usposobljenosti, ne da bi pri tem uporabili drobec sile več, kot je bilo potrebno. Marsikateri drobni falot, kaj šele demonstrant, jo skupi dosti temeljiteje za neprimerljivo manjše ogrožanje. Zato naj takoj odpravim dvome: policistom gre vsa pohvala za ukrepanje v situaciji, kjer so bila življenja na robu.