Ja, preden sem se odselil iz Iraka, sem bil atlet. Tekel sem na 800 metrov, ne posebej hitro, nikoli pod dvema minutama, a šport, še zlasti atletiko, imam že od tedaj rad. Klasična fizioterapija me pravzaprav ni nikoli zanimala, vedno me je bolj zanimala športna medicina, zmeraj se mi je zdel izziv pomagati športniku, ki se je poškodoval, poskrbeti, da se čim prej uspešno vrne k svojemu športu. V devetdesetih letih sem tako začel delati z nogometaši iz Rogaške Slatine, pozneje z atleti in drugimi športniki. K nam v Čatež občasno prihajajo tudi vrhunski smučarji in veslači, če imajo težave. Od sredine devetdesetih let se pretežno ukvarjam z rehabilitacijo po poškodbah. Poleg omenjenih tekmovalcev prihajajo k nam rekreativni športniki, ki so se poškodovali. Ti predstavljajo večino mojih pacientov.