Enaintridesetletna Gorenjka preseneti z grenkobo, ki ji je ne uspe prikriti ob obujanju spominov na 13-letno aktivno smučarsko kariero, ki z vrhunci in padci ni bistveno odstopala od običajne poti vrhunskega športnika. Največje uspehe – bron na OI v Lillehammerju in zlato v svetovnem pokalu – je sicer nanizala že na samem začetku, »ker sem se v to podala popolnoma neobremenjena, sproščena, z neizčrpanim organizmom, potem pa se je situacija iz leta v leto slabšala«, brez oklevanja prizna ena od vražjih Slovenk, kakor so v zlati dobi slovenskega smučanja v 90. letih prejšnjega stoletja imenovali skupino smučark, ki je več let zapored narod razveseljevala s kolajnami z največjih tekmovanj. »Prišle smo v paketu, mlade, brezkompromisne, in to v obdobju, ko je zaradi Mateje Svet in Bojana Križaja še vladala smučarska evforija. Prav iz vsake generacije od leta 1973, začenši s Špelo Pretnar, do leta 1977 s Špelo Bračun, je izšla vsaj ena vrhunska smučarka, potem dolga leta, vse do Tine Maze, tako rekoč nič,« razmišlja Dovžanova in glavno krivdo za to pripisuje predvsem dejstvu, da se v športu (skoraj) vse vrti le še okoli denarja, da na položajih dolga leta vztrajajo funkcionarji in trenerji, ki so že zdavnaj izgubili kakršno koli motivacijo za spremembe na bolje, nenazadnje temu, da »trenerji ne gojijo individualnega usmerjanja in ne komunicirajo dovolj z varovancem. Brez zaupanja, očitkov, da si len, in drugega 'psihiranja' žal ne gre,« svoje izkušnje povzame Alenka.