Žgavčeva je prepričana, da bi morala zlata ptica pripasti »tistemu ustvarjalcu, ki ima pogum za plavanje proti toku, a je povečini prezrt s strani uradni(ški)h umetnostnih združb«, ne pa da gre nagrada nekomu že nagrajenemu, in to tistemu, ki strugo vztrajno in kljub resnim opozorilom znanstvenikov in civilne družbe regulira v prid kapitalu. »In ravno kapital je tu vrhovni arbiter, narava in umetnost pa sta vedno bolj le njegova ponižna služabnika,« ugotavlja. »Letošnja žirija bi morala takšno poniglavo igro vsaj spregledati, če že ne kritično zaostriti problema poseganja arhitekture v naravo, ne pa da tudi sama kloni pred močjo kapitala s sklicevanjem na pluralizem in relativizem resnic.«