Za domala vsakega novega človeka si vzamem skoraj uro časa, včasih pa še več (za razgovor in dokumentacijo). Pri nekaterih jasno zaznam: če mu jaz s svojim sistemom ne bom nudil priložnosti, je izgubljen. Mnogi prihajajo k meni kot vrhovnemu arbitru, potem ko niso uspeli pri psihiatrih na kliniki, kar je seveda absurdno. K meni prihajajo predvsem tisti ljudje v stiski, ki so ob vstopu v ordinacijo na razpotju, kjer ena »dolga pot« vodi v samouresničevanje in druga v zanesljivo životarjenje in (pre)hitro socialno in telesno smrt. Takšen človek je krhko bitje, ki zlepa ne razodene globine svojega obupa, zato se mu je treba celostno posvetiti. (Dogodi se, da me kdo zvečer prosi za nujen posvet. Vse odložim in ga sprejmem. Potem pa v »kramljanju« tja do polnoči poiščeva prvo stopnico na poti iz zagate. Med strokovnjaki za pomoč »ljudem v stiski« je približno tako ravnal naš največji psiholog dr. Anton Trstenjak. Ampak on je v primerjavi z menoj imel skromne možnosti, saj kot psiholog ni imel pravice ukrepati, kot lahko ukrepa psihiater. Vrhunsko oblikovan in usposobljen psihiater, ki se je zapisal mistiki poklicanosti, ima neizmerne možnosti za reševanje ljudi v stiski, pa tudi veliko odgovornost. Med duševnimi zdravilci je edino psihiater pooblaščen in odgovoren za reševanje najtežjih stanj in primerov, tudi tistih, ki jih »zafurajo« drugi zdravilci, guruji in šarlatani. Psihiater ima na voljo umobolnico, ki prizadetega usodno označi; razna pomirila, ki prizadetemu »pomirijo« še tisto malo moči, ki mu jih stiska ni posrkala; ima svojo osebnost, ki je redkokdaj primerna kot »objekt identifikacije« za vzpon po dolgi in strmi poti navzgor in ima (če sploh ima) sistem skupin, klubov in terapevtske skupnosti. Kdor tega sistema nima, ne more veliko pomagati. Človek se je vendar oblikoval v velikih družinah in plemenih in če kakorkoli iztiri, se ne more rešiti pri vraču, temveč edino v veliki družini in plemenu.