Slovenski medijski prostor, podobno kot v drugih demokratičnih državah, je poln bolj ali manj strastno obarvanih kritičnih odzivanj na dogodke in na osebe, ki jih krojijo. Prav nobenega racionalnega razloga ne vidim za to, da bi bili lahko predmet norčevanja politiki, športniki ali umetniki, ne pa tudi cerkveni funkcionarji. Preseneča me, da se za posebno obravnavo cerkvenih funkcionarjev zavzema prav Krivic, človek, ki ima velike zasluge za politično demokratizacijo Slovenije v 80. letih. Ali ni prav nekdanja politična elita komunističnih funkcinarjev dolgo časa razglašala vsak napad na svoje privilegije kot nekaj nizkotnega in nekulturnega ter na ta način degradirala javno politično razpravo na stvar morebitne osebne (ne)morale? Pri čemer so seveda vedno oni razsojali o tem, kar je moralno vzvišeno (pozicija partije) in kaj nekulturno (vse ostalo). Verjetno je vsakomur jasno, da so predstave o morali in kulturi med ljudmi zelo različne in da je vsako poenotenje možno le s prisilo z vrha, ko se nekdo postavi za vrhovnega arbitra. Ali ni prav opozicijska javnost, od punkerjev in pisateljev do pravnikov, takšno samovoljno arbitriranje iz javnega življenja postopno izključevala ter na ta način javnosti izborila pravico do kritke in odgovornosti javnih funkcionarjev, po potrebi tudi do norčevanja na njihov račun? Začelo se je z upadom bogaboječega odnosa do podpornih organizacij komunistov (ZSMS, SZDL, sindikatov ipd.), končalo pa z Zvezo komunistov, ki se je iz političnega monopolista spremenila v Združeno listo, le še eno med mnogimi strankami. Če je nekoč Popit v ljudeh upravičeno vzbujal strah, lahko danes Pahorju očitamo marsikaj, bojimo se ga pa vendarle ne. O Popitu smo si na štiri oči govorili vice po gostilnah, Barbika je priljubljena tarča medijskega zbadanja. Razlika je, hvala bogu, očitna. Gre za pomembno pooblastilo demokratične javnosti. In tako, kot norčevanje iz Pahorja še ni napad na politično demokracijo, tudi smešenje Rodeta ni že kar napad na cerkev, še manj na vero.