»Drugi dan smo šli v notranjost države. Po šestih urah vožnje, delno tudi nad nekaj sto metrov globoko sotesko, ko je bilo v avtu zaradi ozke in nezavarovane ceste strah prav vse, tudi šoferja, smo prispeli na prvi cilj, do slapov Ouozud. Dejansko gre za Plitvice v malem. Tretji dan je bila na vrsti naša najdaljša etapa, saj smo prevozili skoraj šeststo kilometrov. Prenočili smo v oazi reke Ziz. Naslednji dan je sledila vožnja do mesta Erfoud. Po brezpotju smo se napotili do peščenih sipin v Mercougi. Gre za območje veliko približno šeststo kvadratnih kilometrov, na katerem se razprostirajo čudovite peščene sipine v oranžni barvi. Najprej smo se povzpeli na najvišjo sipino, kjer smo za približno 170 metrov višinske razlike potrebovali dobre pol ure. Kdo bi si mislil, da so sipine tako strme in da z vsakim narejenim korakom zdrsneš za tri četrt koraka nazaj, kar je ob vetru, ki nosi pesek, in temperaturi blizu 30 stopinj Celzija več kot naporno. Na vrhu sipine smo dočakali sončni zahod, se spustili do avtomobila in se znova izgubili, tokrat v labirintu peska in palm, kjer vodi na stotine poti in kjer smo na koncu, kljub le stometrski oddaljenosti od hotela in delujočem GPS-u povsem izgubljeni spraševali domačine, kje sploh smo. Četrti dan smo se odpravili v tristo kilometrov oddaljeno dolino reke Dades, kjer so nas pričakale skalnate skulpture, ki sta jih izoblikovala voda in veter. Dan za tem smo se ustavili v vasi Ait-Benhaddou, ki je v celoti narejena iz blata in je služila kot kader v več filmih. Sledila je vožnja prek najvišjega prelaza na naši poti. Na višini koče na Stolu nas je pričakal snežni metež, a kljub temu smo se vsi poletni slikali z občinsko zastavo. Po dvourni vožnji smo pripeli do mesta Marakeš in prav srečen sem bil, da nisem bil jaz na vrsti za vožnjo.«