snemanje in predvajanje zvoka, snemanje zvoka je tehnika zapisovanja zvočnih nihanj zraka na sredstvo za shranjevanje zvoka, kot je na primer *magnetni trak. Predvajanje zvoka je obraten proces, pretvarja shranjeni zvočni zapis spet v zvok. Zvok je lahko shranjen na mehanskih (*gramofonske plošče), magnetnih (trak) ali optičnih (filmski zvočni zapis, *kompaktna plošča) nosilcih zvoka. Potrebna oprema vključuje *ojačevalnike, *zvočnike in *mikrofone. Najstarejša naprava za snemanje zvoka je mehanski *gramofon. Prvi gramofoni so bili popolnoma akustični. Električne metode snemanja so se pojavile šele po letu 1920. Optični način predvajanja zvoka je razvil *De Forest. Prvič ga je uporabil leta 1923 za filmske zvočne zapise. Prve zvočne posnetke so izvedli z akustičnim zvočnim lijakom. Zvok je tresel opno, na katero je bila pritrjena vrezovalna igla. Igla je v master ploščo iz voska vrezovala brazde. Nagubanost brazd je ustrezala vibracijam opne. Leta 1924 je H. C. Harrison (podjetje Western Electric, ZDA) izpopolnil popolnoma električni snemalni sistem. Pri tem je uporabljal mikrofone, ki so spreminjali zvok v električni signal. Tega je ojačil in ga pošiljal električni glavi za vrezovanje brazde v ploščo. Posnetek je bil časovno omejen na 4--5 minut, plošče so naredile 78 vrtljajev v minuti. Položaj se je popravil z uvedbo velike plošče. Glavni preboj v snemanju se je zgodil leta 1949, ko so prvič uporabili *magnetofon za master posnetek, s katerega so kasneje vrezovali plošče. Tako so lahko naredili posnetke poljubne dolžine. Upravljanje z magnetnim trakom je lažje, zato je bilo mogoče snemanja pogosto ponavljati. Pojav večsteznih trakov je omogočil, da so lahko vsak instrument ali zvok snemali na ločen zapis, ravni posameznih izvajalcev pa je bilo mogoče uskladiti po snemanju. Po uvedbi magnetnega traku je sledilo na področju snemanja mnogo inovacij. Tehnike digitalnega snemanja (glej *digitalizacija) proizvajajo izredno čiste in natančne posnetke, omogočajo pa tudi večjo fleksibilnost kot analogne tehnike. Slab posnetek je na primer z digitalno tehniko mogoče obnoviti in odstraniti površinski šum z željenega zvoka. Monofonske posnetke je mogoče razcepiti v dva zapisa, tako dobimo z uporabo digitalne tehnike *stereofonski učinek. Naslednja inovacija je snemanje brez traku, kjer se zvok zapiše v digitalno kodirani obliki na *kompaktno ploščo, *DAT ali *DVD. Prednost te tehnike je, da je kateri koli del posnetka na plošči kadar koli in praktično takoj dosegljiv. Pri tem je mogoče del posnetka tudi pospešiti ali ga upočasniti brez vpliva na višino tonov.