Začetno (navidezno) ravnovesje, zmoti prihod tujega elementa. Zmotena skupnost so oče, mati, sin z ženo in sestrična, prišlek je prijatelj mlajšega para. Daljica postane, kot je kmalu jasno, trikotnik, polagoma pa se razkrivajo še druge boljše ali slabše skrite ljubezenske relacije. Kot da vedeti motivirana vremenska prognoza, je ozračje zadušljivo in se pripravlja k nevihti, toda ponevihtni razplet ostaja negotov. In to zato, ker ne gre, kot bi se to najbrž dogajalo pri kakšnem Ibsnu, za razkrivanje kakšnih travmatičnih preteklih dogodkov, ki s svojimi lovkami segajo v sedanjost, temveč gre za razkrivanje čustev. Ta pa so neznanka vsem. Nekajkrat so izrečena vprašanja pogojnega tipa: kaj bi naredil/a, če bi on/ona kaj naredil/a? In odgovor je vselej: ne vem. Nevednost je prepričljiva, suspenz uspešen. Finale je, v nasprotju s svetom možnosti, ki ga odpira negotovost, skoraj tradicionalistično poantiran:kdor je preveč upal, doživi "mrzel tuš", tujek je izločen, in končno lahko pozajtrkujejo. Odrski čas je namreč, kot se za psihološkorealistično dramo spodobi, domala enak realnemu. Vse se zgodi v enem jutru, v dobri uri, in gotovi so še pred zajtrkom.