Medtem ko mama Evropa stroške obiskov homeopatov in kiropraktikov že pokriva z zdravstvenim zavarovanjem, slovenska medicinska stroka o svoji alternativni sestri še vedno raje razmišlja kot o nekakšni razmršeni baburi s šopom zeli v roki, ki ob polni Luni mrmra čudne stavke in za piko na i pljune čez desno ramo. Strinjati se je treba, da je določena mera nezaupljivosti nujna in potrebna, saj nikoli ne zmanjka preračunljivih in koristoljubnih šarlatanov, ki spretno manipulirajo z nemočjo bolnikov. A vendar zaviranje, oviranje in privijanje komplementarnega zdravljenja najbrž prej izvira iz nelagodja pred »konkurenco« ter iz jeze, da denar curlja mimo državne blagajne. Če je iskreni cilj stroke človekovo dolgoročno zdravje, je otepanje interdisciplinarnih povezav (čeprav alternativnih) zgrešena poteza. Uradna medicina neprestano dokazuje, da je vredna pohvale, saj razpolaga z vrsto dobrih posegov in hitro učinkovitih zdravil ter z znanstveno razlago. Toda na točki, kjer le še nemočno odkima z glavo, bi vendarle lahko nemoteno in uradno nastopila ponudba akupunkture, aromaterapije, kiropraktike, homeopatije, zeliščarstva, kristalov, meditacije, joge, avtogenega treninga, refleksologije, hidroterapije, urinologije in tako dalje, ki (če res prav nič drugega) v bolniku prebudijo novo upanje. V veri, da je bolezen zgolj znak porušenega ravnovesja med pozitivnimi in negativnimi silnicami v telesu, ki se ga da ponovno vzpostaviti tudi brez fizičnih posegov, ni nič proti znanosti in krivoverskega. Navsezadnje tudi v uradnih medicinskih napotkih najdemo besede, kot so »manj stresa, več gibanja, umirjeno čustveno življenje«, kar je že eden od vodil alternativnega holističnega pristopa. Pozitivne misli sproščajo ustrezne hormone, odgovorne za boljše počutje, kar vodi k zdravemu fizičnemu ravnovesju. In navsezadnje je vseeno, ali pozitivne misli sproži dejanski učinek zdravilnega pripravka komplementarne medicine ali zgolj vera vanj. Zato lahko nejeverni Tomaži homeopatske pripravke mirne duše poimenujejo placebo, hokus pokus ali čira čara, kajti kar imenujemo roža, bi tudi z drugim imenom prav tako lepo dišalo, kajne. Glede očitkov o nevarnih stranskih učinkih alternativnih oblik zdravljenja pa je dovolj vzeti v roke škatlico, denimo nalgezina, ki ga ljudje brez strahu zobljejo ob raznih oblikah bolečin, in prebrati razdelek o stranskih učinkih (bolečine v trebuhu, bruhanje, slabost, vrtoglavica, glavobol, omotičnost, šumenje v ušesih, včasih celo erozivni gastritis, peptična razjeda želodca, krvavitve iz prebavil in podobno). Morda pa je k zdravilcem treba znosili le še 20 milijard tolarjev, preden jih bo komplementarna medicina le pripravljena napisati na recept …