Moj stari je bil vojak. Zajeban, agresiven človek. Deset let mi je bilo, ko je umrl. Ne pogrešam ga, komaj kdaj se ga spomnim. Njegovega vreščečega glasu. Vidim ga, kako sedi do pasu gol za mizo in pije pivo. Na obeh rokah ima tetovaže. Na eni sidro, na drugi prelomljeno srce. Na veliko je preklinjal. Pizda, reče, pizda, čisto si ga pomehkužila! Mama ni nikoli prebolela njegove smrti. Mislim, v resničnosti. Je ženska, ki potrebuje nekoga, ki ji ukazuje, jo trpinči, nekoga, ki mu lahko streže. Zato ima zdaj več kot preveč časa, da teži. Po cele ljube dneve tava okoli in teži. Zadnje čase izgubljam živce. Sprašuje, kaj je z balkonom, kdaj bom končal balkon, pa tlakoval dvorišče, tudi kanalizacijske cevi so počene, treba jih bo zamenjati. Na veliko je podpirala ženo, da smo se selili na vas. Vso logistiko sta izpeljali sami. Prodali sta veliko stanovanje, urejali smo ga leta, in kupili sto in več let staro razpadajočo hišo na podeželju. Pred dvema letoma smo jo začeli obnavljati in moram priznati, mama je veliko pomagala. Ker obnavljati podrtijo na pragu petdesetih let je kot počasen samomor. Luka pa je jokal, do zadnjega je z mano upal, da ne bomo šli drugam. Ker, kaj naj počne na kurčevi vasi? Zato lahko zdaj po ure in ure ždi pred računalnikom ali pa pred televizijo. Lovimo sto šestdeset programov. V hiši sta dva računalnika, tri televizije, dva stacionirana telefona, trije mobiteli. Sami kabli in sevanje. A komaj, da govorimo med sabo. Kot zombiji. Pokal sem po šivih, od računanja, kreditov, južnjaških zidarjev, ki so me venomer goljufali, od tega, da sem prvič začutil, kako me zapušča moč. Kaj je zdaj s to kopalnico? je vprašala mama. Pizda, sem ji rekel, pusti me na miru!