V Sloveniji opažam nekakšen »cosa nostra« sindrom: ideološke družine skrbijo za to, da vse, kot radi rečemo, ostane v »familiji«. V družini se zločini lažje prikrijejo. Kolaboracija in povojni poboji imajo zavetje v svojih ideoloških družinah. Mene pa družina seveda zanima na intimni ravni. Zato bi rad posnel film o Pohorskem bataljonu, vendar dvomim, da bi se v filmu osredotočil na trume nemških vojakov. Fascinacijo vidim drugje, v razmerju med očetom Šarhom in njegovimi sinovi. Zanima me, kaj se je oče pogovarjal z njimi, kakšno življenjsko popotnico jim je dal pod zasneženimi pohorskimi smrekami, preden so jih postrelili, kako so sinovi odraščali v tistih okoliščinah. To je slovenski ep, ki ne sme postati talec komercialnega kino spektakla – ta bi Pohorski bataljon uničil še enkrat.A če se vrneva k tisti gozdni jami, v katero sta oče in mati odvrgla Ninino truplo: tukaj se je aktualni zločin dobesedno prekril z zgodovinskim, o katerem – oziroma o še eni njegovi jami – poroča televizijska novinarka, toda s tako vreščečim glasom, da je rajši ne bi poslušali. Lep kontrapunkt, bi rekel.